Britev: z gibom o melanholiji moškosti

Britev: duet za performerja in njegov karakter se je rodila iz želje koreografa Sebastjana Stariča, da bi z Borutom Bučinelom, enim od svojih učencev in dobrim prijateljem, ustvaril "res moško predstavo", saj se predvsem na plesni sceni veliko žensk ukvarja z vprašanjem položaja žensk v družbi in njihovih vlogah, medtem ko položaj moških pogosto ostaja neproblematiziran. Izhodiščno vprašanje predstave se je tako glasilo: "Kaj pa je z nami moškimi?"

Ideja je vznemirila Marka Bratuša, umetniškega vodjo in dramaturga predstave: "Moški se danes dejansko ne ukvarjamo s tem, kaj je naša vloga in kje je naše mesto, ker je naše mesto že vedno bilo tukaj." Starič in Bučinel sta se tako začela najprej ukvarjati s koreografijo, z moškimi gibi, "metanjem po tleh", a bolj ko so se spraševali, kakšen je sodoben moški, na več težav so naleteli.

Kaj je od "marlboro mana" ostalo v sodobnem moškem? "Vsi imajo v mislih 'marlboro mana', neobritega, s čikom, na konju, ki je totalen frajer. Ampak to današnji moški ni več. Danes ne vem, če zna še kdo jahati ali ročno ujeti srno. Potrebe, kaj more moški znati in kaj vedeti, so se zelo spremenile. Ker so se ženske ves čas spraševale o tem, nas niso zgolj dohitele, temveč tudi prehitele. V resnici smo moški v današnjem svetu kar malo nepotrebni in v resnici moramo mi spet najti svoj smisel," razmišlja Bratuš.

Ker kalupa, ki bi ustrezal vsem trem ustvarjalcem predstave, niso našli, kaj šele da bi našli model sodobnega moškega, so se posvetili osebnim lastnostim ustvarjalcev, predvsem nastopajočega Boruta Bučinela, pa tudi Sebastjana Stariča, ki je v predstavi prisoten tudi prek Bučinelovih imitacij.

O demonih in melanholiji sodobnosti "Skozi koreografijo in medprizore smo se lotili vseh Borutovih demonov, nekateri so tudi Sebastjanovi, demonov, ki so v bistvu v sodobnem moškem. Torej pritiski, da mora biti frajer, da mora biti osvajalec, v resnici je pa neka melanholična duša, ki bi rad samo, da ga imajo radi," nam je povedal Bratuš.

Bučinel in Starič sta tako velik del predstave gradila na svojem odnosu, ki se je v skoraj dveh desetletjih poznanstva iz odnosa mentor-učenec spremenil v odnos dveh enakovrednih gledališčnikov. "V gledališču sva pogrešala fizične predstave, saj se mi zdi, da je v sodobnem plesu vedno več besedila in performansa, kar je sicer v redu, a jaz pogrešam to moč giba, fizičnega," je povedal Bučinel, ki se je po približno desetletju spet vrnil na oder.

"Jaz zelo rad delam, a si želim, da je energija, kjer delam, pozitivna. Oder sem za nekaj časa pustil, ker se nisem več počutil dobro, ker zame ni bilo več prave energije. Postajalo je frustrirajoče. Všeč mi je, da kar delam, delam s pozitivo. In Sebastjanom mi je bilo to lažje." Kot pravi Sebastjan Starič, je moral Bučinela na vlogo dobro pripraviti: "Nelagodje v telesu je samo takrat, kadar nimaš kondicije. Borut je moral z mano pretrpeti muke, da je prišel do stanja, v katerem je danes."

Prek komičnega do melanholije Kot nam je pred leti v intervjuju povedal Bučinel, sam komičnega ne zna delati, a tokrat je prav prek komičnih vložkov dosegel, da je predstava dobila melanholično vzdušje, hkrati pa odprla prava vprašanja, kot so "kaj sem jaz kot moški, kje je moje mesto", dodaja Bratuš, ki meni, da se bo v predstavi bolj ali manj vsak gledalec našel, vsaka gledalka pa odpočila, "saj v predstavi ni treba prenašati moških, ki težijo s tem, kakšni frajerji so."