Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Torek,
20. 9. 2011,
13.26

Osveženo pred

8 let, 6 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Torek, 20. 9. 2011, 13.26

8 let, 6 mesecev

29. kratka zgodba: BITI KOT MORJE

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3
Morje je mirno valovalo v vsej svoji veličini. V njegovi plitvini so se igrali otroci in v njegovih globinah so mirno plule ladje.

V njem so različne živali našle svoj dom in nad njim so se lovile ptice. In Morje je bilo srečno. Nekega dne pa… Morje si je reklo: »Dolgočasno je biti ves čas pri miru medtem ko vsi okrog mene nekaj delajo, doživljajo nove stvari in se imajo lepo. Rad bi se premaknil kam drugam.« Ozrlo se je v nebo in zaklicalo: »Hej, Veter! Pridi mi na pomoč!« Veter se je spustil nizko k morju in vprašal: »Dragi prijatelj. Kako naj ti pomagam?« Morje je odgovorilo: »Zapihaj močno in me premakni od tu. Želim doživeti nekaj novega!« »Prav«, je odgovoril Veter, zajel sapo in zapihal močno kolikor je le mogel. Morje je vzvalovilo in iz njega je nastalo nekaj zelo visokih valov. Pričeli so se premikati proti kopnemu. Morje je videlo, da je precej ljudi prišlo k obali in vsi so imeli v rokah neke čudne deske. In kakšno presenečenje. Z deskami pod seboj so se zapodili v morje in z vso močjo z rokami veslali proti njemu. Ko so se srečali pa so stopili na deske in skupaj z njim, sredi njegovih valov, plavali proti kopnemu. »Juhuhu!« je zavpilo Morje. »To je zabavno. Poglej kako uživajo ti moji prijatelji. Ljudje so zabavni. Rad bi jih spoznal še več.« Morje se je obrnilo k Vetru in mu reklo: »Zapihaj še močneje in me spravi na kopno! Tam je še več ljudi. Rad bi jih spoznal in videl kaj počno!« Veter je odgovoril: »Žal ne morem, drago Morje. Preslaboten sem. Ti valovi so največ kar lahko ustvarim. Za pomoč boš mogel prositi Potres.« Gospod Potres je živel globoko v zemlji pod morjem in Morje se je odločilo, da ga obišče. »Oho, poglej ga poglej, kdo se je ustavil pri meni. Kaj bo dobrega Morje? Kaj želiš? Je vprašal Potres. »Rad bi, da mi pomagaš priti na kopno,« je odgovorilo Morje. »Ja, to lahko storim. Ampak si popolnoma prepričan, da to želiš? Na kopnemu morda ne bo tako kot si ti predstavljaš,« je vprašal Potres. »Sigurno bo lepo. Veš, nekaj ljudi sem že spoznal!« je Morje odgovorilo. In Potres je zajel vse svoje moči in se močno stresel. Morje pa je valovilo bolj in bolj in nastal je val večji kot hiša. Z vso močjo se je pognal proti kopnemu, saj ni mogel dočakati da ga spozna. V daljavi je že zagledal prve ljudi in hiše. A kakšno presenečenje. Ljudje so bežali stran od njega. Bežali in vpili: »Cunami, cunami!« Morje je doseglo kopno in se zvalilo nanj. Namesto pa, da bi tam spoznal ljudi in se zabaval, so se pod njim pričele drobiti hiše, lomiti drevesa in v njegovih globinah izginjati ljudje. Morje je šele sedaj v polnosti spoznalo svojo moč. Bilo je obupano. »Nočem biti tukaj. Nočem, da zaradi mene vsi ti ljudje trpijo, nočem jim uničiti domov. Joj meni. Kaj sem storil!« Morje se je pričelo umikati nazaj. Bilo je žalostno. Opazovalo je razdejanje, ki ga je povzročilo in razmišljalo kaj naj stori. Obrnilo se je na sonce. »Sonce, prijatelj moj. V stiski sem. Storil sem strašno napako. Povej mi. Kako naj jo popravim.« Sonce mu je blago odgovorilo: »Drago Morje. Nikoli se dobro ne konča, če ne sprejmeš svojega poslanstva in težiš drugam, tja kamor ni tvoje mesto. Tvoja naloga je, da mirno valoviš, tvoja naloga je le to, da si. Da si tu, na mestu, za vse ki te potrebujejo.« »Pa saj me nihče ne potrebuje,« je žalostno odgovorilo Morje. »Motiš se. Potrebujejo te otroci, da se lahko igrajo v tvojih plitvinah, potrebujejo te živali, da v tvojih globinah poiščejo svoj dom, potrebujejo te ljudje, da se lahko v tebi spočijejo ali preko tebe spoznavajo nove kraje in ljudi. Potrebujem te tudi jaz!« mu je odgovorilo sonce. »Kako me potrebuješ pa ti?« je že boljše volje vprašalo Morje. »Potrebujem te, da lahko vsak dan v tebi potonem in odidem na drugi konec sveta, kjer me potrebujejo drugi ljudje.« Sonce je Morju pomagalo spoznati njegovo pomembnost in njegovo poslanstvo. Nikoli več si ni želelo iti drugam, biti nekaj drugega. Uživalo je ob smehu otrok, preletavanju ptic in nežnemu zibanju ladij. In morje je bilo srečno.

Ne spreglejte