Vinska trta potrebuje več spolnosti

Sean Myles, genetik z univerze Cornell, je raziskoval genetski ustroj različnih sort vinske trte in ugotovil, da je kar 75 odstotkov sort v tesnem sorodstvu. "Dolgo smo mislili, da obstaja veliko različnih družin vinske trte, zdaj pa ugotavljamo, da so si veliko bližje. Pravzaprav so ena velika družina," je povedal Myles. Če ponazorimo bolj slikovito, je merlot intimno povezan s cabernet francom, ki je oče cabernet sauvignona, mati tega pa je beli sauvignon, hčerka traminca, čigar naslednik je tudi modri pinot, oče chardonnayja. Sodobne sorte so skoraj enake kot divje Ta zapletena mreža povezav je posledica nespolnega načina razmnoževanja vinske trte, običajno s cepiči, kar je prevladujoč način razmnoževanja trte. Sodobne vinske sorte so genetsko še vedno zelo podobne divjim izpred več tisoč let, spremenila se je le velikost jagod, vsebnost sladkorja in paleta barv, v katerih se pojavlja grozdje.

Kot se je poljudnoznanstveno izrazil Myles, je imela vinska trta v preteklosti občutno premalo spolnih odnosov. Pri spolnem razmnoževanju se namreč premeša genetski material, pri čemer je del genetskega zapisa novega bitja prevzet od matere, del pa od očeta. Nove kombinacije genov pa živim bitjem s pomočjo evolucije omogočajo razvijati odpornost proti mikrobom in drugim škodljivcem, ki prežijo nanje.

Klonirani francoski vinogradi Občutljivost vinske trte se je najbolj izrazito pokazala v 19. stoletju, ko je trtna uš, prinesena iz Amerike, v Franciji uničila skoraj vse vinograde. Takrat so vinograde prenovili s cepljenjem žlahtne evropske trte na podlage ameriške divje trte, odporne na uš. Tudi ta katastrofa, ki je Francijo skoraj dokončno oropala njenega največjega bogastva, vina, vinogradnikov ni izučila. Danes je skoraj 90 odstotkov francoskih vinogradov zasajenih s kloni, genetsko identičnimi rastlinami.

Kako naprej? S tem so rastline oropane možnosti, da bi odpornost pred škodljivci razvile po naravni poti, vinogradniki pa morajo za zaščito trte uporabljati insekticide, fungicide in drugih strupe. Myles meni, da bo treba način dela slej ko prej spremeniti. Kot pravi, za pridelovalce obstajajo tri možnosti. Prva so rastline, ki bi jim odpornost zvišali z genetsko modifikacijo, vendar bi to zagotovo naletelo na odpor pri potrošnikih, ki imajo o genetsko spremenjenih organizmih izredno negativno mnenje. Drugo je ekološka pridelava, ki se je sicer loteva vse več vinarjev, a se zaradi občutljivosti vinske trte soočajo z obilico težav. Tretja možnost pa je vzgoja novih, odpornejših sort. Ta pot zahteva največ znanja, časa in denarja, a je dolgoročno zagotovo najboljša, saj vinski trti zagotavlja preživetje, ljubiteljem vina pa užitke tudi v prihodnosti.