Restavracija Promenada: poučen, a drag sprehod po Bledu (zaprto)

Res ni lepo, da se mora gost odločati o kakovosti hrane na podlagi cen, a v marsikaterih naših gostilnah in restavracijah nimajo več nobene mere. Zadnjič smo šli z gorenjskimi prijatelji na obisk v Promenado, potem ko jo je že zapustil sloviti kuhar Andrej Kuhar, in poskusili preveriti, kaj se dogaja v tem delu velikega, na žalost še vedno malce socialistično obdelanega Hotela Park. In kaj smo dobili? Nekaj ustvarjalnosti, prijazno osebje in račun, ki vsaj za dvakrat presega evropske standarde. Ampak takole bom rekel: majhna, a še tako kakovostna kuhinja nikjer ne more premagovati tajkunskih kreditov in jih tudi v teh krajih ne bo. Zadev, ki so jih pred leti "zaštrikali" naši direktorji, ne bi rešila niti The Fat Duck niti Noma. Vrhunska restavracija je lahko imidž nekega podjetja, ne pa "cuzanje" gostov.

Predvsem smo se tisti večer čudili ekstremnim cenam vina, ki je bilo tudi do dvakrat dražje kot v ljubljanskih lokalih in celo trikrat dražje kot v Furlaniji ali na Štajerskem. Tako si človek seveda na začetku ne privošči Moeta, čeprav je jasno, da bo kuhinja izbrala francoske vplive, kjer je glavni kuhar obdelal svojo obrt, ampak se odloči za Bjano, ki si jo pač lahko privošči. Tistega večera so imeli zelo malo gostov, verjetno tudi zaradi vremena, ki ni bilo povsem ugodno, imeli so vinsko karto slovenskih in nekaj malega tujih vin, jedilni list pa so nam po koščkih narekovali. V vsakem primeru smo se odločili, da bomo osnovnemu meniju, ki ponuja zgolj dve jedi in sladico, dodali še nekaj, saj se nismo pripeljali tako daleč brez razloga.

Po Bjani smo pri prvih grižljajih za podlago pili sauvignon Dveri pax. Izjemno lepo sta se pogledala z grahovo juho, ki ji premešajo meto, rakovo olje in kraljevega rakca v tempuri. Nič slabša ni bila kombinacija s srninim tartarom, ki počiva na koromaču, polit z omako sadnih gozdnih plodov. V naslednji fazi smo, kar malce pogumno, naročili Sutorjevo rdečo Burjo, prvič zato, ker smo pričakovali bolj belo meso, drugič zato, ker mora človek za ta napitek na Bledu tudi resno plačati. Kamor je šel bik, naj gre še štrik, a priprava hrane, to je treba reči, je na tako visoki ravni, da nam na koncu celo ni bilo žal popoldneva, ki se je prevešal v večer. Burja se je spopadla s filejem brancina, ki so ga pripravili z baziliko in korenčkom. Na drugi strani je po azijskih notah sladko-kislo kokodakala glazirana mlada kokoška, ki so ji dodali nekaj pire krompirja, kari, sojo in še nekaj omakic.

Na mizi so bile ves čas tri tople različice kruha – bel s čebulo, ajdov z orehi in kruh z olivami –, mi pa smo osnovnemu malemu meniju dodali še nekaj dobrot, ki se jih je kuharski mojster naučil v krajih, kjer je ustvarjalna kuhinja bolj doma kot pri nas. Recimo paradižnikov žličnik z ruskim kaviarjem, zeliščno travnato solato in krešo, v listnato testo zavit jastogov mus (ki ga jedec mora pohvaliti), potem pa še dodeljen tris sladoledov (mango, timijan in hruška), ki ga je spremljal izvrsten domači sadni kruh ... Nekakšen poseben metin čaj je spremljal izjemen creme brulee iz račjih jeter in z dvema vrstama bučnih semen.

Povzetek

Izvrstna ustvarjalna kuhinja mojstra, ki se je učil tudi v Franciji. Hrana je vseeno dokaj lahka, vsebuje drage sestavine in ima nedvomno velike ambicije. Svetujemo, da poskusite čim več različnih idej, kar cenovno seveda ni ugodno. Meni samo z dvema jedema in sladico ocenjujejo na 25 evrov, s petimi jedmi pa na kar 65 evrov, brez vina, ki zadeve skoraj gotovo podraži nad stotico.

V našem primeru so imeli vinsko karto, ki bi jo morali spremeniti ali prilagoditi. Nekaterih vin sploh niso imeli več, nekaj primorcev in štajercev, ki so jim ostali, pa je bilo res precenjenih.

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.