Restavracija Bon appetit: v francoski kleti (zaprto)

Vendar v naših krajih s francoskimi restavracijami nimamo prave sreče. Še tiste redke, ki so obratovale, so počasi izumrle, čeprav ni dvoma, da je naša dežela polna različnih narodnostnih kuhinj in je pravzaprav sumljivo, da ob vseh srbskih, bosanskih, kitajskih, gruzijskih, japonskih in italijanskih restavracijah ni več francoskih. Po drugi strani tudi drži, da nekaj bolj klasičnih slovenskih gostinskih obratov goji tudi francoske motive, morda še najbolj ekskluzivno ljubljanski Maxim ali Hana na Viču, delno pa tudi mariborski Rožmarin, ampak kot rečeno, trenutno je najverjetneje, da se boste s pravo francosko kuho srečali v restavraciji Bon appetit na Miklošičevi ulici.

V isti kleti je pred leti delovala več kot solidna restavracija Monroe in na njenem pogorišču je francosko-poljski dvojec (Serge-Krystyna Habourdin) ustvaril sodoben model prepričevanja lačnih množic. V opoldanskem času namreč strežejo bolj hitre menuje, sestavljene iz juhe ali solate in glavne jedi, po potrebi pa dodajajo še sladico ali kak kozarec vina. Cena menuja je za naše podnebje dovolj solidna in če ne pretiravate z vini, jo boste odnesli s kakšnimi osmimi, devetimi evri na osebo.

Jedi, ki jih ponujajo opoldne, so kakopak lažje kot tiste zvečer, čeprav je ob določenih dnevih mogoče dobiti kar krepko juho in kar resen kos mesa, če k temu dodamo še sladico ali krepko rdeče vino, ki ga ponudijo, je veliko povedanega. Opoldanska ponudba pod Kinoteko je v vsakem primeru ena najzanimivejših v Ljubljani.

Kako pa je zvečer, smo se vprašali nekega večera in se odpravili v lično opremljene kletne prostore. Zadeva je veliko bližja resnemu bistroju, čeprav smo v našem tisku in na spletu prebrali prestižnejše stvari. Ponudba presega opoldansko zgolj po količinah, po izbiri pa niti ne. Ampak jedi so v vsakem primeru dobro pripravljene in zanimivih, za naše kraje mestoma tudi neobičajnih okusov. Po vrsti pa je šlo najprej tako, da smo srknili aperitivček – francosko penino iz rdečega ribeza – in se lotili predjedi. Zdi se, da je v tej fazi uživanja najpomembnejša ribja juha s tremi dodatki, na krožnikih namreč dostavijo tudi kruh v kockicah, sir in pekočo omako. Druga obveznost je čebulna juha, ki jo pač morate poskusiti, saj je velika verjetnost, da boljše v naših krajih ne boste dobili, manj posebna je bila solata s toplim kozjim sirom, ki pa vseeno ni razočarala.

In če smo v francoski restavraciji, se je treba malce resneje posvetiti tudi vinom. Pri "dobrem teku" imajo zelo natančno selekcijo francoskih vin, še posebej bordojcev in burgundcev, za zelo sprejemljivo ceno. Naše omizje se je po posvetu z mojstri odločilo za pomerol chateau mazeyres 2001. Težko, kar konkretno vino, ki naj bi se dobro odzvalo na razmeroma pomemben kos biftka. Morda manj na kos zajčka v dijonski omaki, ki pa je kot nekakšna tradicionalna francoska jed in primerno začinjen vsaj taka nujnost kot že prebavljena čebulna juha.

Poskusili smo tudi tatarski biftek, katerega kockice pri Francozih segajo veliko višje kot v naših krajih, pa tudi koščka krompirja se ne branijo. Tatarski iz tune, ki so ga posedli na solato, pa – roko na srce – ni bil tako drugačen od naših poskusov.

Sladica? Pod Kinoteko je bolj ali manj mogoče naročiti vse, kar je tradicionalno francoskega, ampak bolj kot na vse čokoladne in skutine specialitete, ki jih ponujajo, bodite pozorni na creme brulee, v okolici gotovo ne boste našli boljšega.

Povzetek

Tipičen francoski bistro – bolj kot restavracija, z zanimivo in poceni dnevno ponudbo (10 evrov), ki se zvečer spremeni v "resnejšo" prehranjevalnico in se temu primerno podraži (približno 35 evrov brez pijače). Če boste naročili francoske specialitete, ne morete zgrešiti.

Vinska karta je sestavljena iz srednjega (dostopnega) razreda francoskih vin. Menda imajo okoli 60 etiket, vse pa si lahko brez slabe vesti kupite tudi za domov. Slovenskih vin nimajo.