SiolNET. Trendi Kulinarika
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Montagu: rusko-argentinski odgovor na portoroške kalamare

1

termometer

Nekaj tednov je, odkar so v Portorožu odprli zanimiv in prestižen lokal na obali morja.

Julij in avgust sta čas, ko lokalni lastniki portoroških lokalov prisegajo na glasne "terasa" glasbenike s pomanjkljivim znanjem skladb, angleščine in humorja, na kalamare s pomfritom in poceni koktajle … Člani lokalne turistične organizacije, ki se ob različnih priložnostih tako radi pokažejo na televiziji in nam razložijo, kako obvladajo turizem, verjetno nimajo vpliva na bolj ali manj lokalne šerife, da bi vsaj malce spremenili, milo rečeno, zastarel pogled na turizem.

Pred leti se je v boj z lastniki takšnih lokalov, mini igralnic in trgovinic s ceneno bižuterijo spustil Kempinski, ki upravlja s hotelom Palace, a je boj gladko izgubil. Zato so se raje ogradili z visokimi drevesi in hotel je postal povsem samostojen resort. Spodaj čez cesto, v vrtiljaku različnega kiča, pa so se zdaj v tekmi za malce bolj normalno turistično ponudbo pojavili novi lastniki restavracije Montagu.

Bojda gre za ruskega poslovneža in njegovo ženo, ki sta na plaži med kavarno Cacao in kafičem Kanela postavila moderno restavracijo z okusno notranjo opremo in prav posebnim vrtom na portoroški plaži. V sami restavraciji, ki je kombinacija bara in "steak housa", kuha ali bolje rečeno peče šef iz Argentine. Kuhinjo od gostov ločuje le steklo, tako da je mogoče delo kuharjev ves čas spremljati, podobno, kot to počnejo v mnogih boljših lokalih v tujini.

Že ob vhodu v lokal so stene prekrite z vinskimi steklenicami in naj začnemo zapis kar z rujno kapljico. Na kozarec ponujajo kakšnih deset, morda 15 bolj ali manj neznanih vin, na začetku smo pili sauvingnon kleti Domaine de la Grande Vigne iz okolice Bergeraca, pri konkretnih jedeh pa zvrst merlota in caberneta iz bordojske kleti Chateau Bellevue za 6,40 evra.

Lahko rečemo (in to je ena redkih šibkih točk lokala), da imajo izredno drago vinsko karto. V ospredju so italijanska vina in nekaj ne preveč zvenečih francoskih. Naj jih nekaj naštejemo: Castello di Spessa, Jermann, Venica, Kante, Marco Felluga, Lis Neris, Tignanello in Solaia (za 385 evrov), medtem ko se med šampanjci ob Taittingerju, Moetu, Gossetu in Dom Perignonu najde tudi Cristal za 380 evrov. Kot rečeno draga vinska karta, še posebej, če vemo, da Jermannov Blau&Blau v trgovini pri njegovi kleti stane 16 evrov, na Obali pa več kot 70 … Med Slovenci medtem poznajo Sutorja, Burjo, Gašperja in briško klet, Marjana Simčiča (njegove Opoke so malo pod 100 evrov), Edija Simčiča (Kolos je 110 evrov) in celo Protnerjev renski rizling.

Natočili smo si torej kozarec sauvignona in ob dveh vrstah svežega kruha (klasična bageta in bageta s semeni in makom) dobili pozdravček goveje hišne paštete. Lastniki so si namreč Montagu zamislili kot (predvsem) mesno restavracijo in očitno hočejo že s pašteto, ki ji ne dodajo ne medu, ne hrušk in ne tartufov, pokazati, kaj si želijo, da bi gostje naročili v naslednjih fazah obroka. Čez tako veliko porcijo mesnega pozdravčka je težko naročati ribe. In jih nismo.

Prva jed je bila hrustljavi kapreze, kar je pravzaprav ocvrt paradižnik z mocarelo. Da jed ne bi bila preveč pusta, dodajo argentinsko oljčno-zeliščno omako chimichurri in guacamole. Na drugi strani smo začeli s tatarskim biftekom in pričakovali mnogo ostreje začinjenih deset dekagramov surovine. Meso je bilo korektno, maslo ravno prav mazljivo in toast ravno prav popečen. Tudi pri juhah se argentinska posadka v kuhinji ne premakne od pravega mesa. Govejo juho namreč skuhajo kar iz govedine angus. Tekočina je bila bistra, v njej je plavala sveže narezana čebula, kot recimo pri solati iz govedine, pa nekaj zelenjave in koščki mesa, ki dokazujejo, da v kuhinji mislijo resno. Argentinska logika prehranjevanja ima poleti v mislih tudi hladno juho. V našem primeru je šlo za gazpačo, ki mu pravijo zelenjavni, a je bil v glavni vlogi paradižnik z začimbami. Jed je bila natančno pripravljena, ni dvoma, a smo spet pričakovali močneje začinjen napitek.

Mimogrede, vse porcije, pa naj gre za kapreze ali juhi, so bile velike. Cene so očitno visoke, a pri porcijah argentinsko-ruska naveza ne skopari, kot se dogaja v nekaterih slovenskih novo komponiranih avtorskih restavracijah. In enako je pri mesu, ki ima glavno vlogo. Porcije merijo bolj ali manj v kilogramih, meso pa je uvoženo iz dežel, ki se hvalijo z boljšim materialom kot naša. T-bone steak je verjetno bolj za dve osebi, kakšen kilogram ga je za kar 70 evrov, L-bone je nekaj cenejši, 300-gramski biftek medtem stane 35 evrov. Ob argentinskem in ameriškem angusu mesno ponudbo zaokrožijo še z ibersko svinjino in novozelandsko jagnjetino.

Kakorkoli, mi smo si z žara zaželeli 300 gramov cuberolla in ga ne glede na količino hitro pospravili. Pri Montaguju mesu ne priložijo krompirja, če si ga ne zaželite posebej, le nekaj zelenjave in chimichurri. Enako je pri ameriškem steaku, ki ga, raje krvavega kot ne, pripravijo iz ameriške govedine angus. Še enkrat: ne glede na obalno pozicijo gre za mesno restavracijo, kjer imajo le nekaj zelenjave, rib pa, z izjemo nujne (predrage) tune in brancina, pravzaprav izredno malo.

Za sladki del večera skrbijo s širokim izborom posladkov od tiramisuja do skutine torte, mi pa smo se po priporočilu natakarja odločili za biskvit z imenom sticky toffee. Okrepljen je bil s karamelo in dvema kepicama sladoleda, slasten, a tako sladek, da ga niti desertni muscat blanc a petit grains (porekla nismo uspeli izvedeti) ni premagal.

Mi bi v sicer natančno urejenem lokalu mize vendarle oblekli s prti, predvsem pa tožili sosednji lokal zaradi nekontroliranega nabijanja glasbe (tistega večera je nastopil redko glasen metal-rock-blues-country sestav, ki se je vsaj dve uri uglaševal in ogreval). Velika prednost lokala pa je, da imajo bar tudi na plaži in človek lahko iz njihove ponudbe izbere marsikaj, pravzaprav vse. Imajo celo štiri japonske viskije (ki trenutno veljajo za najboljše na svetu). Poskusili smo prijazen pure malt iz destilarne Nikka, kot napornim gostom pa so nam prinesli še krepko grappo iz Zgornjega Poadižja.

Še nasvet za ne preveč bogate jedce: Montagu je kljub vsemu nekoliko cenejši lokal od Sophie v hotelu Kempinski. S pametnim naročanjem se lahko prek treh jedi (ena bo seveda govedina angus z žara) prebijete s kakimi 40 evri na osebo.

Povzetek

Restavracija, steak house, bar …, ki skuša svoje mesto v Portorožu najti z nekoliko bolj prestižno mesno ponudbo, predvsem uvoženo vrhunsko govedino. Imajo nekaj rib, izogibajo pa se klasični ponudbi, ki krasi jadranske gostilne.

Vinska karta je zanimiva, imajo solidno linijo šampanjcev, nekaj francozov, Collio, Toskano … Od naših so razen Movie na voljo vsi razvpiti mojstri.

Ocena

Ocena gostilne: 3,5

 

 

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin