Mesto, kjer ne potrebujete rezervacij

Celo tako hudo, da jih je mogoče dobiti v vse popularnejši slaščičarni Dulcis. Publika je menda navdušena in Dulcis izziva Zvezdo, Rustico, Vikija in kar je še priljubljenih starejših slaščičarnic.

Verige ali groups

Jasno, okusi se spreminjajo, čas pa spreminja tudi gostince in gostilničarje. Zadnjič so se zagrebški novinarji spraševali o tem, v katerih boljših ali kar dražjih zagrebških restavracijah še potrebujete rezervacijo. Našteli so jih kar nekaj. V Ljubljani so razprodane restavracije (razen na obrobju) velika redkost. Morda so se gostinci, da bi nekako preživeli krizo, odločili za verige. Če je uspelo McDonalds'u, KFC-ju, Burger Kingu in Ramsayu ... Za takšen korak se je recimo odločil Moma, srbski gostinec in nekdanji podžupan Leskovca, ki poseduje štiri gostilne – Moma Group. Tudi Svetozar Raspopović, ki v samem Asu v Knafljevem prehodu pravzaprav že ima dve povsem različni restavraciji, se je odločil, da bo v svojo verigo, v katero je treba šteti še luksuzno vilo z bazenom na Krasu, obogatil z manj prestižno ponudbo na ljubljanskem gradu.

Podobno počnejo v podjetju Kaval Group, ki imajo največ lokalov v Ljubljani, od solidnega Kavala, do prestižnejšega Elementa, od ubogega Kavalina do povprečne Favole. Verjetno je večja veriga samo Pomaranča, ki se je naselila kar na desetih lokacijah po državi in ponuja dobesedno vse, od prostora za kavico s cigareto do krvavega biftka ali pice po lovsko. Vprašanje je le, če veliko število objektov poveča kakovost hrane ali zgolj zniža stroške. Bojim se, da vsi poznamo odgovor.

Kavice, juhice in sendviči za na pot

Med nekakšne mini verige bi lahko šteli tudi bistroje hitrega prehranjevanja Gušt, eden je na Pražakovi, drugi na Slovenski. Sodobno oblikovanje, kava za na pot, juhe, sendviči, solate in brezplačna uporaba interneta. Fejstmeni je sosednji vhod vse bolj zastarelega Joe Peñasa in tudi njihova ponudba hrane, ki jo lahko odnesete pripravljeno, se osredotoča na juhe, solate in sendviče. Je pa res, da vse skupaj lahko deluje kot običajna mala mestna trgovinica z živili. Manj ambiciozna se zdi Bazilika na Miklošičevi, ki ima poleg običajnih sendvičev, kav in juh še pestro ponudbo ekoloških izdelkov, ki se kljub neudobnemu prostoru dobro borijo s sosednjimi – pica, kebab, burek – ponudniki.

Menda je podobno razmišljal tudi eden največji slovenskih tajkunov Andrej Lovšin. Ko je zapustil Intereuropo, kjer so ga kar malce grdo gledali zaradi tistih sto in nekaj milijonov evrov, ki jih je investiral v rusko zemljo, se je odločil, da bo odprl verigo eko hitre prehrane. Idejo naj bi menda dobil v Rusiji, kjer celo državo z eko sendviči obvladuje ista veriga, isti verižnik, če smo natančni. Lovšin ima prodajalno sendvičev na ljubljanskem Kolodvoru, dalj pa, kot se je odločil po temeljitem premisleku, ne bo šel. Pravzaprav je škoda, da s svojimi bogatimi izkušnjami iz Rusije ni raje odprl dobre ruske restavracije.

Ne azijska, ampak japonska kuhinja

Ampak dejstvo je, da je tudi pri nas spet prišel čas za mednarodno kuhinjo in to ne samo za italijansko, mehiško, turško, albansko ali srbsko sceno. Priča smo pravi azijski invaziji, pa ne govorimo samo o večkrat povprečni kitajski ponudbi. Po Sushimami, ki verjetno velja še vedno za enega najbolj normalnih lokalov v Ljubljani, so na Rudniku odprli prvi "running suši", ob Križankah solidno azijsko restavracijo, ki temelji na vietnamski zgodbi, ob povprečni indijski na bregu Ljubljanice pa se je v starem zbirališču drugačnih odprla nova klasična suši restavracija, ki pa je po ponudbi še v razvojni fazi. Ja, cene pa so že prave. A na mizi, resnici na ljubo, brez limita ingver in wasabi … Tajska? Dabuda? Menda imata iste lastnike kot "mehiški" Joe Peñas in že to nam veliko pove.

Halo piška

In kaj naročamo po telefonu? Še vedno kakega "kitajca" ali pice ... Čeprav me je zadnjič klical Zekir, ki pri Dobri vili vozi pice in perutničke, še posebej tiste s karijem. Tudi on ima svojo "Blair": "Odkar nas je Sirena omenila na svojem blogu, nam gre samo še navzgor ..."