Kmetija odprtih vrat Andrejon: žganje, žetinc in krvavica velikanka

Ni povsem preprosto priti do kmetije, kjer se lahko praktično vsak dan, če se seveda naročite, zelo po domače najeste. Če pa hodite po okoliških hribih, recimo po Blegošu, pa gotovo tudi brez najave lahko vsaj nekaj popijete. Gre pa takole: iz Škofje Loke do Poljan, potem proti Javorjam, nato pa skozi Murave po cesti do Gorenje Žetine. Mi, ki smo se tisto nedeljo namenili imeti tajni sestanek, smo bili previdni, zato smo poklicali. Ponudili so se, da nam pripravijo pečenice in krvavice, mi pa smo se strinjali.

Sicer pa je del odprave po tistih hribih že hodil v toplejših časih, ko pri domači hiši postavijo mize na velikem kmečkem dvorišču, kjer potem jedo isti meni tako gostje kot domači, ki morajo takrat še mnogo postoriti na kmetiji. Razlika je le v tem, da je turističnemu omizju tistega junija stregla gospodarica, k sosednji mizi pa so govejo juho, mesnine, krompir in solato nosili domači delavci sami. Pojedli so veliko hitreje kot mi, pospravili za sabo in se s traktorji res hitro vrnili v gozd in na njive. Nas – nedeljske lenuhe – je čakala še sladica in domače žganje.

Tokrat je bilo pri Andrejonovih veliko hladneje. Mize so postavili v veliko sobo pod televizijo. Po hiši so se lovili otroci in televizija je včasih oddajala risanke, dokler se niso vsi skupaj naveličali in so odhiteli v druge prostore. Na začetku smo poskusili težko konjenico in ravno prava družba smo bili za lakoto, robidovec, brinjevec, sadjevec in pelinkovec ...

Na pravem kmečkem štartu smo že žulili tudi domač kruh: bel je bil res bel in polnozrnat je bil res polnozrnat, čeprav gospodar, ki je tokrat pomagal pri strežbi, ni točno vedel, kaj vse so vtaknili noter – ampak gotovo tudi orehe. Ob kruhu in žganicah smo dobili ne pretirano dozo dveh domačih sirov. Pravijo mu žetinc – po kraju rojstva, čeprav priznajo, da ga delajo po tolminskih receptih. Eden je dimljen, drugi je tisti z velikimi luknjami. Predjedi je hitro zmanjkalo, a je bila goveja juha, v kateri je bila nepregledna množica nesimetričnih jajčnih rezancev, že na mizi. Že dolgo ni bilo tako dobre. Mogoče bi bilo treba vseeno povedati, da smo pri vinu pričakovali malo in dobili malo. Če je bil teran soliden, je belo vipavsko razočaralo naša grla, ki so se potem bolj izpirala z vodo, še posebej, ker nismo pričakovali tako kmečkih porcij klobas.

Krvavice so v Žetinah v enem kosu (ne v dveh), velike 30 centimetrov in široke 15 centimetrov. Pečenice so iz dveh kosov, nekaj manjše pa še vedno večje od povprečnih sester v tem poslu. Obe klobasi sta presenetljivo nemastni, kar bi težko rekli za skledo, v kateri so po zelju in repi potresli lepo količino pravih ocvirkov. Sledila je kakopak še mini porcija žgancev ... Njam, njam. Lačni od tam nismo šli, čeprav se zdi, da smo v finalu dobili samo še izbor njihovih najboljših sladic.

Skutin zavitek z zapečeno skorjo in z veliko žlico mletega sladkorja. Pa lunice s še nekaj več sladkorja in (da ne bo kdo mislil, da nismo na Gorenjskem) krofi brez marmelade, ja ja, vem, bobi ... Po vsem tem človek za na pot v dolino spet potrebuje nekaj žganega, pa smo začeli na začetku: lakota, pelinkovec, brinjevec, robidovec ... Cena? Hrana 6,5 evra na osebo. Kaj pa žganje in vino? Še kakšnih pet ali šest evrov ...

Povzetek

Pri Andrejonovih se natančno vidi, kakšna je razlika med kmetijo odprtih vrat in kmečkim turizmom. Medtem ko malicate njihove pridelke, se delo ne ustavi, gost pa postane del kmečkega delovnega procesa. "Šminkerije" ni. Ponujajo, kar imajo doma in tisto znajo pripraviti. Goveja juha je izjemna, njihov sir in kruh bi lahko jedli znova in znova, meso je okusno in letnemu času primerno.

Vina niso najmočnejša točka Andrejonovih, ampak teran, ki ga ponujajo, lahko vsaj delno drži tempo, ki ga diktirajo domače jedi.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.