Domačija Rotovnik-Plesnik: ekološko po koroško

Naj že takoj na začetku povemo, da v hribih nad Slovenj Gradcem tistega večera nismo prespali, tako da lahko zapišemo nekaj besed zgolj o ponudbi hrane in o lepotah narave, ki smo jih uživali ob krepki malici. In še dodam, da v pričujoči rubriki ne želimo biti preveč kritični do tovrstne ponudbe hrane in do ponudbe pri nas na sploh, še posebej ker se naši obrati v obdobju finančne, gospodarske in moralne krize na različne načine bojujejo ne samo za preživetje, ampak tudi za to, da utrujenim borcem ponudijo vsaj urico ali dve udobja po delovnem tednu, polnem različnih spopadov.

Pri Rotovnik-Plesniku so se jasno usmerili na večje in napovedane sestave gostov, mi, nenaročeni in rahlo izbirčni, to je treba priznati, pa smo se tisto sobotno popoldne, ki se je počasi prevešalo v večer, morali zadovoljiti z nekakšno standardno hišno ponudbo. Pa saj več niti nočemo … V začetku so ponudili resno moštvo domačih žganih napitkov, da prebijemo prve ovire: figov, jagodov, smrekov, pehtranov in rjav hruškov šnops si je miza nekako razdelila, preskočili smo rman, meliso in borovnice. Med uvodnim pijančevanjem se je od nekod prikazal avtobus, parkiral in potem so vsi, vključno z glasbeniki (narodno-zabavni trio s harmoniko), zasedli veliko (sosednjo) sobo. Med glasnim smehom in ekološkim malicanjem so po vrsti zaigrali in zapeli: Na Roblek, V dolini tihi, Ne boš ti meni zizike majal, Ni hotela reči ne, šopek dalmatinskih, Kadar srečam te …

Vmes so bili tudi krajši in daljši odmori, je pa treba priznati, da smo kljub množici, ki je prišla, nemoteno in v dobrem ritmu dobivali stvari na mizo. Govorimo o dveh vrstah kruha, rženem in belem s semeni. Govorimo o domačem narezku, ki ni ponujal nič pretresljivega, a okusi šinka, slanine in domače slame so bili ob hrenu zadovoljivi, ementalca, ki se je pridružil, pa bi ga lahko zamenjalo kaj bolj našega. Porcija je bila močna, a ne preobilna. Zraven smo se ob ponujenih refošku, janževcu in jeruzalemčanu odločili za povprečen cviček. Bog ve, ali je bil res ekološki. V vsakem primeru bo pri vinih še treba delati, konec koncev ima naša dežela produkcijo ekoloških vin že zelo izdelano. Juha, ki je sledila, je bila gosta, skrajno nasitna, a res okusna bučna. Verjetno najlepše presenečenje naše koroške (ekološke) malice.

Glavna jed pa obilica mesnin in pritiklin vseh vrst: na eni strani so se zlatili kosi ocvrtega piščanca, na drugi strani je bila govedina (menda škotska) in spet na tretjem koncu svinjina. Doze so bile velike, spremljava pa še bolj: korektna hrenova jabolčna omaka, rižota v slogu rizi bizi, pražen krompir in gluhi štruklji, za povrh pa še paradižnikova in paprikina solata. Ampak smo zmogli, kombinacija, ki je ponujala ob mesu še nekaj kislin, je sicer pomagala, a človek bi dal marsikaj za malce boljše vino, ki bi mesnine pri glavni jedi osmislilo. A če ni, še vojska ne more vzeti, zato smo se na hitro spravili še nad domačo kremšnito, kot so poimenovali neprepričljiv biskvit, ki so mu družbo delale maline. In kakšna je bila cena obeda? Oseba mora imeti pri Rotovnik-Plesniku kakšnih 20 evrov.

Povzetek

Ekološka domačija, ki streže v glavnem doma pridelano hrano. Ob našem obisku – se pa stvari verjetno ne spreminjajo preveč – so briljirale mesnine.

Vinske karte ni, kar je škoda, imajo nekaj sposojenih kapljic, ki pa niti približno ne spominjajo na ekološko pridelavo.

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.