Domačija Majerija: učiteljeve specialitete

V vasi Slap, kamor vodijo vse poti, ko z nove avtoceste zavijete proti prvim gričkom nasproti Vipave, so pred par leti odprli nekakšno kombinacijo gostilne, kmečkega turizma in moderne restavracije z ustvarjalno kuhinjo pod taktirko Mateja Tomažiča.

Kritike so si bile v začetku zelo nasprotujoče, od izjemnih do povprečnih, toda zdaj, po nekaj letih, lahko rečemo, da se je Majerija umestila v prostor kot ena od najboljših gostiln v naših krajih. Zaradi izjemno romantičnega okolja s pogledom na Vipavsko dolino in zaradi sijajnih malih ustvarjalnih receptov, ki jih skupaj s tradicionalnimi jedmi pripravljajo za konec tedna, ko se glava družine ne napreza kot pedagog v zamejstvu. Moram reči, da te kraje obiščemo kar pogosto, in dejstvo je, da domačija v Slapu vse bolj dobiva pravo obliko in da se recepti vse bolj prijemljejo, pa tudi cene so mnogo ugodnejše kot v velikih mestih naše male dežele.

Usodnega petka je bilo pa takole: gospodar, ki se je moral s šestimi mizami (polnimi zahtevnih gostov) spoprijeti sam, brez žene, je v kozarce odločno natočil ekstra suho in hudo nagrajevano (solidno) Agroindovo penino, ki je odigrala odločilno vlogo pri uvajanju prvih jedi in pogrinjka – pozdravčka v obliki popečenega kruha z gobico, paradižnikom in pestom. Prva jed, ki sva jo užila oba predstavnika našega portala, je bil prav nenavaden tatarski biftek – narezan, ne premešan (na kateri film me je že tole spomnilo?), v masi pa je imel poleg začimb in vseh standardnih receptur tudi kockice jabolk in hren.

Gospodar je posebej opozoril na dejstvo, da gre za domačo žival iz Slapa, močnejši predstavnik omizja pa je pogrešal njeno rojstno ime … Po sosedovi kravici smo že dobili nekaj kapljic zelena, kot so si ga zamislili na goriški univerzi, ampak resnici na ljubo je še nekaj prostora za napredek. Več naše ljubezni so dobili roza rezanci (rdeča pesa) z zeliščno omako, pestom in paradižnikom, pa tudi domači ravioli z odojkom in paradižnikovo metino omako so bili dobro pripravljeni. Moramo pa povedati, da so jedi v drugi fazi, že po sijajni krompirjevi juhi z luštrekom, spremljali hlapi izjemnega Sutorjevega chardonnayja, ki ga gospodar uvršča v sam v vrh slovenskih belih vin …

Mimogrede, po malici sva se preselila v simpatično klet, kjer lahko najdemo prav vse, kar na Vipavskem kaj šteje, cene so seveda ugodnejše, Tomažičev Matej pa nama je nekaj malega tudi predstavil. A če odštejemo turistično-degustacijske motive, ki ženejo dolenjsko kri, da vedno znova nekaj popije, je treba priznati, da v finalu (ob novem kozarčku, tokrat Cigojeve kombinacije barbere, caberneta in merlota) ni bilo nobene pomote – dobili smo močne vipavske mesne jedi. Recimo svinjske zvitke s panceto, radič in slanino s krompirjem in polento. Konkurenca na nasprotnem krožniku? Vseeno veliko lažji mali telečji zrezki ...

Zraven sladic, natančneje sladoleda, ki smo ga (polnih želodčkov) uživali res samo še za okus, smo dobili Stegovčevo sladko klarnico. Za na pot pa so nam ponudili še nekaj ognjenih vod – izbrali smo najbolj ostre … Še prej pa so sestavili račun – brez pijače se je za opisano odštelo kakih 30 evrov na osebo. Degustacijski meniji sicer gredo po številu, najkrajši šteje tri jedi, najdaljši pa devet. V menijih so jedi še malo cenejše.

In še mimogrede, stranišča so (podobno kot pri konkurenci na dvorcu prek avtoceste) natančno izdelana in do skrajnosti čista. Gre za enak, če ne še višji standard, kot ga zahtevajo pri Michelinovih ocenjevalcih.

Povzetek

Lahko bi rekli, da Tomažiči gradijo na nekakšnem izročilu slovenskih kmečkih turizmov, ki so ga izdelali, predelali in natančno dopolnili. Na videz klasične Vipavske jedi dobijo v rokah učenega sodobnega kuharja nove okuse in nove oblike.

Vinsko karto lahko berete kot priročnik vipavskih vin in ta dokazuje, da kar zadeva buteljke, v teh krajih praktično nič ne zaostajajo (če sploh kdaj so) za veliko bolj razvpitimi Brdi. Sicer pa priporočamo ogled domače vinske kleti in morda kak poceni nakup …

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.