Zveneča tišina dueta Silence

Duet Silence je nastal leta 1992, slabi dve leti pozneje pa sta Primož Hladnik in Boris Benko že prvič koncertirala v Ljubljani. Glasbenika sta nase tako doma kot tudi v tujini – v njuno glasbeno biografijo se je vpisalo marsikatero mednarodno sodelovanje – opozorila s skrivnostnim in drugačnim zvokom, ki ga še vedno razvijata in poglabljata, zaokrožila pa sta ga s pred kratkim izdanim albumom Musical Accompaniment for the end of the World. Njun prejšnji, tretji album Vain, A Tribute To A Ghost je bil prežet z legendo. Posvetila sta ga namreč mlademu umetniku Mateju Smolniku, ki je umrl skrivnostne smrti. Z zdajšnjim albumom svarita pred samopožrtvovalnimi glasbeniki.

Duet, ki mu čaščenje glasbenika ni blizu, se je v dveh desetletjih svojega delovanja podpisal pod marsikatero gledališko glasbo, s filmom Slovenka prvič tudi pod filmsko. Glasbenika, ki komunikacijo prepredata s humorjem, glasbo pa s čutno pretanjenostjo, redno sodelujeta s tremi režiserji: Matjažem Pograjcem, Tomažem Pandurjem in Primožem Ekartom. Poleg diskografije sta izdala tudi zgoščenke z gledališko glasbo, leta 2006 pa sta napisala in producirala Volk, 12. ploščo skupine Laibach. Glasba dueta Silence je zveneča tišina, ki je ne gre preslišati.

Pred kratkim sta se vrnila iz Osake. Sta na delovnem potovanju dobila kakšne nove ustvarjalne ideje? V štirih tednih Osake sva seveda dobila kar nekaj idej, ki so bile do zdaj večinoma implementirane v kuhinji.

Kaj je bil razlog za obisk Osake? Delo pri predstavi Avdicija za življenje, ki je plod sodelovanja med japonsko skupino Original Tempo in Betontanci. Za predstavo sva prispevala glasbo, ki jo bova v živo izvajala s harmonikarjem Markom Brdnikom in kitaristom Kacunorijem Takajamo. Premiera predstave bo 8. junija v Mariboru.

Boris, kako se soočate z nastopi, ki so nujna sestavina vajinega dela, a hkrati vam ideja o glasbeniku na piedestalu, na odru, in občudovalci pod njim ni blizu? Oder vam je na tak način celo strašljiv? Nedvomno. Navsezadnje je znano, da so javni nastopi precej neučinkovita protistresna terapija. Oder je fascinantna reč; gre za rahlo surrealno situacijo, ko ti nekdo plača, da lahko drugim ljudem prodaja pravico, da te gledajo. Ti pa se v zameno za plačilo pretvarjaš, da razumeš, zakaj bi se nekomu zdelo vredno plačati, da te gleda. Žal pa zadnje čase oder izgublja svojo psihopatološko barvitost. Pri raznoraznih X faktorjih in državnih proslavah – kjer se nastopa za izmuzljivo finančno kategorijo, ki se ji po vladno reče "za lastno promocijo" – se je namreč težko izogniti vtisu, da je oder le še zoološki vrt homo sapiensov.

Kako pa dojemata oder v kontekstu gledaliških in plesnih predstav, za katere sta velikokrat napisala glasbo in jo tudi izvajala? Nisva egoista, svojo patologijo z veseljem deliva z drugimi na odru.

In če vama oder ni blizu, je verjetno drugače z glasbenim studiem, tam se v končno obliko prelije vsa vajina predanost glasbi, vajin intimni svet? Najina diskografija je živ dokaz, da ne gre podcenjevati otroškega šarma prostorov, polnih čudovitih igračk z utripajočimi lučkami.

Primož, stik oziroma predanost glasbi primerjate z verovanjem? Glasbo, njeno vlogo v mojem življenju, primerjam z najbolj intimno izkušnjo verovanja, skratka z nečim, kar je samo moje, je moj svet, moje zatočišče, uteha, smisel bivanja, včasih pa morda tudi zabloda. A vendarle so vse te izkušnje le moje osebne.

Za vas klavir predstavlja glasbo, zatočišče, kamor se umaknete v svoj svet. Boris, kaj vam predstavlja možnost pobega? Ko živiš od umetnosti, ti preostane le pobeg v realnost. Dvomim pa, da se bo ta vrsta eskapizma kdaj zares prijela.

Pogosto se predstavita "Mi smo Silence", zakaj? Ker je fraza "Mi smo Duran Duran" žal zasedena.

Kako to, da je od vajinega zadnjega samostojnega albuma in do izida novega minilo sedem let? Sedemletni premor je nedvomno spoštovanja vreden dosežek. Vendar pa naju ne gre podcenjevati; obstaja možnost, da bo interval med zadnjo in naslednjo ploščo še bolj impresiven.

Je proces nastajanja albuma bolj avtonomno ustvarjalno delo od pisanja glasbe za gledališče? Sva tipična Slovana, svoboda naju onesrečuje. Zato se verjetno tako dobro počutiva v teatru, ki je v osnovi diktatura. Med delom na albumu pa se zanašava na diktaturo svojih pomanjkljivosti in omejitev. Slednje so čudoviti tirani. Vedno imajo zadnjo besedo pri končni podobi dela.

Opisujejo vaju kot drugačen umetniški tandem, nekoliko skrivnosten, kot "sodobnika, ki ustvarjata magično glasbo", "s subtilnim pristopom h glasbi, ki jo utemeljujeta na asketskem perfekcionizmu" … Na začetku vajine kariere so vaju za kratek čas opredelili kot gejevski bend. Kakšen je vajin odnos do takšnih opredelitev? Kako sama opredeljujeta svojo glasbo? Nič nimava proti, če naju označijo za misteriozna geja. Kot je nekoč dejal Oscar Wilde: Samo ena stvar je hujša od tega, da ljudje govorijo o vas – da o vas ne govorijo.

Leta 2005, ko sta izdala album Vain, A Tribute To A Ghost, ki je bil do pred kratkim vajin zadnji, sta vzpostavila povezavo s skrivnostno legendo mladega Mateja Smolnika, alias Vaina, ki je leta 1998 umrl skrivnostne smrti. Kakšno zgodbo nosi zadnji album? Kot sem že omenil, smo zadnje čase priča pozivom umetnikom, naj delajo zastonj. Nova plošča, Glasbena spremljava za konec sveta, svari pred samopožrtvovalnimi glasbeniki. Povedano drugače: ko se glasbeniki začnejo obnašati odgovorno, je situacija zanesljivo resna; v takšnih primerih obstaja velika možnost, da se nahajate na palubi Titanika.

Kaj lahko od Silence pričakujemo v prihodnje? Za to, da se še zmeraj ukvarjava z glasbo, se lahko v prvi vrsti zahvaliva najini usodi, ki vztrajno ignorira najine cilje. Na nek način je torej najin cilj, da tudi v prihodnosti ostaneva tako neuspešna pri izpolnjevanju ciljev.

Verjetno so pred vama tudi promocijski koncerti za novi album? Izpostavila bi nastop v Kinu Šiška 21. septembra in koncert s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija v Cankarjevem domu, ki bo 27. novembra.