Top 10 glasbenih del Johna Williamsa

Pred kratkim se je pojavila novica, da bo kljub novemu režiserju, to je J. J. Abrams, novo generacijo Vojne zvezd, torej VII, VIII in IX epizodo, z glasbo opremil enainosemdesetletni skladatelj John Williams – ta je seveda z Lucasom sodeloval že v prvih šestih epizodah in z glavno glasbeno temo filma ustvaril eno najbolj prepoznavnih filmskih skladb vseh časov.

V času svoje kariere, ki se razteza čez šest desetletij, je Williams napisal nekaj najbolj prepoznavnih glasbenih tem, ki jih je mogoče slišati v velikih filmskih hitih. Uveljavil se je kot redni sodelavec Stevena Spielberga – sodeloval je namreč pri vseh njegovih filmih razen dvojici Barva škrlata in Duel. Večkrat je sodeloval tudi s Chrisom Columbusom.

Ob razveseljivi novici o njegovi vrnitvi k zapuščini Georgea Lucasa smo se spomnili na nekaj njegovih najbolj priljubljenih glasbenih tem filmskih hitov.

Bližnja srečanja tretje vrste (Steven Spielberg, 1977)

Glasba Johna Williamsa je v Spielbergovemu posvetilu nezemeljskim bitjem igrala izjemno pomembno vlogo – s petimi povsem preprostimi toni mu je namreč uspelo ustvariti jezik, način komunikacije med človekom in bitji z drugega konca vesolja. Ravno ti toni v najrazličnejših variacijah skozi celoten film dokazujejo, kako pomembno vlogo v filmih igra glasba. Williamsovo delo lahko nezemeljske obiskovalce naredi tako srhljive kot zanimive in neškodljive. Navsezadnje gre za skladatelja, ki lahko v glasbo prelije katerokoli čustvo.

Schindlerjev seznam (Steven Spielberg, 1993)

Williams je bil nad Spielbergovo srce parajočo dramo izjemno navdušen, a je imel občutek, da je projekt prezahteven. Spielbergu je dejal, da bi moral za to delo najti nekoga boljšega, a mu je režiser odgovoril, da so vsi boljši skladatelji že mrtvi. Williams je nato naslovno glasbeno temo filma zaigral na klavir, po Spielbergovem predlogu pa na pomoč poklical še Itzhaka Perlamana, ki jo je zaigral na violino.

Williamsova glasbena spremljava si je prislužila tri najprestižnejše nagrade; oskarja in zlati globus za najboljšo glasbeno spremljavo in grammyja za najboljše instrumentalno glasbeno delo, napisano za film ali televizijo. Navsezadnje je Williamsu uspelo ustvariti eno najbolj osebnih glasbenih kompozicij, ki da občutek, da namesto filmske predelave zgodovine opazujemo natančno preslikavo enega najbolj groznih poglavij človeške zgodovine. Skladatelj je nekoč zatrdil, da je to delo eno od vrhuncev njegove kariere.

Lov za izgubljenim zakladom (Steven Spielberg, 1981)

Pustolovska zgodba s simpatično-šarmantno-trmastim Harrisonom Fordom, ki je svojega Indyja upodobil s pomočjo nepogrešljivega biča in klobuka, zgodba Georgea Lucasa, Spielbergova hitra režija in Williamsova glasbena podlaga se zlivajo v popolno harmonijo, ki je ustvarila enega najbolj priljubljenih filmskih junakov. Williams je svoje veščine vpregel v vseh treh nadaljevanjih in ustvaril mojstrovino, tako veliko kot tisto v Vojni zvezd.

E. T. – Vesoljček (Steven Spielberg, 1982)

Spielberg je nekoč dejal, da se lahko ob ogledu njegovih filmov orosijo oči, da pa je glasba Johna Williamsa tista, ki povzroči, da pade prva solza. Dokaz? Williamsova srčna, prikupna in čustvena glasbena podlaga filma o dečku in simpatičnem malem vesoljčku. Skozi film počasi gradi in stopnjuje svojo kompozicijo, ta pa svoj vrhunec doživi ob dobro znanem trenutku, ko se prijatelja odpravita na vožnjo s kolesom. In kolikokrat ste potočili solzico, ko se mora E. T. vrniti domov? Williams dobro ve, katere note pritisniti, da Spielbergovi mojstrovini nariše piko na i. In si ob tem prisluži svojega četrtega oskarja, seveda.

Jurski park (Steven Spielberg, 1993)

Otok, na katerem so s pomočjo znanosti oživeli dinozavri? Kot da to še ne bi bilo dovolj neverjetno in osupljivo, je k veličastnosti dosežka s svojim delom seveda pripomogel tudi Williams. Čeprav je Spielberg s filmom mojstrsko dokazal, kaj je v prvi polovici devetdesetih na področju filmskih že zmogla računalniška tehnologija, Jurski park preprosto ne bi učinkoval z enko prepričljivostjo, če bi ga spremljala drugačna glasbena spremljava. Pesmim je pustil, da se tako rekoč zaletijo ena v drugo in s tem ustvarijo neprekinjen tok dogajanja.

Mimogrede, to je bilo že dvanajsto Williamsovo sodelovanje s Spielbergom.

Harry Potter in kamen modrosti (Chris Columbus, 2001)

V času, ko je sprejel projekt prvega filma o mladem čarovniku, se je Williams sprehajal sem in tja med Spielbergom in svežimi epizodami Vojne zvezd, a ni ustvaril nič takega, po čemer bi se ga ljubitelji njegovih glasbenih mojstrovin resnično zapomnili. Ko je napočil čas Harryja Potterja, je skladatelj dobil nov zagon in s tem pristopil tudi k nekoliko mlajšim gledalcem.

S poigravanjem z možnostmi, ki jih ponuja fantazijska epopeja, je Williams ustvaril enega svojih bolj zapomnljivih del in čeprav se je k Potterju vrnil samo še v dveh nadaljevanjih, sta njegova naslednika Nicholas Hooper in Alexandre Desplat v franšizi ohranila njegovo prisotnost.

Žrelo (Steven Spielberg, 1975)

Snemanje Žrela je filmski ekipi povzročalo nemalo preglavic – mehanični morski pes je namreč deloval le polovico časa, zaradi česar si je moral Spielberg izmisliti še nekaj drugega. Pri tem mu je seveda pomagal Williams, ki je s preprosto glasbeno temo filma zarisal nove smernice uporabe glasbe v odnosu z vizualno zgodbo. Eno najbolj znanih Williamsovih kompozicij v filmu slišimo le v prisotnosti morskega psa oziroma takrat, ko bi ta moral biti prisoten. Ko to glasbo zaslišimo, se v nas prebudita strah in napetost, vse do vrhunca, ki je prav tako podkrepljen z glasbo. Oskar številka 2!

Sam doma (Chris Columbus, 1990)

V svojem prvem sodelovanju s Chrisom Columbusom se je Williams poigraval s svojo malce bolj otroško, razigrano stranjo – navsezadnje je zvezda filma mali iznajdljivi desetletnik. Ker se film dogaja med božičnimi prazniki, je skladatelj svoje kompozicije posul z zvončki, svoje delo pa z veliko natančnostjo umestil točno tja, kjer se je do popolnosti zlil z značilno situacijsko komedijo. Film, brez katerega si decembra ne moremo predstavljati.

Superman (Richard Donner, 1978)

Ko je režija Supermana pripadla Donnerju, je ta želel, da ga z glasbo opremi Jerry Goldsmith (Chinatown, Osmi potnik, Popolni spomin). Ker skladatelj ni imel časa, je nalogo prevzel Williams – in brez večjega dvoma mu je uspelo napisati eno najbolj poznanih glasbenih tem v svetu filma nasploh. Navsezadnje se zdi, da je ravno njegova glasba tista, zaradi katere modro-rdeči junak brez večjih težav požene v sinje modre višave posute z belimi oblaki.

Vojna zvezd (George Lucas, 1977)

Otvoritveno potovanje besed. Epske Williamsove fanfare. Ogromna vesoljska ladja, ki zapolni veliko platno. Že s prvimi trenutki Lucasove vesoljske epopeje je konec sedemdesetih postalo jasno, da občinstvo čaka nekaj posebnega. Namesto da bi v glasbeni opremi filma uporabljal najrazličnejše elektronske inštrumente, kot je takrat narekoval trend, je Williams izvajanje prepustil Londonskemu simfoničnemu orkestru – danes ena najbolje poznanih in v popularni kulturi največkrat uporabljenih glasbenih tem je Williamsu prinesla tretjega oskarja. Še več, postala je pop hit, ki se je med drugim uvrstil na Billboardovo lestvico TOP 10.

Leta 1980 je s peto epizodo Imperij vrača udare Williams svoje delo nadgradil še z veliko bolj temačno glasbeno temo, temo Dartha Vaderja, The Imperial March, in vanjo tako preprosto, a prepričljivo vpletel Sithovo sebičnost, muhavost in čustveno surovost. Tam tam tam tam-taram tam-taram!

Nas morda kaj podobno epskega čaka tudi v novi generaciji Vojne zvezd?