The Killers

TIP: Britanci izumljajo, Američani kasirajo.

The Killers iz Las Vegasa so še en reprezentativen, a tudi svojevrsten primer ameriškega glasbenega imperializma. Ta skupina slogovno uteleša vse tisto, kar so leta poskušali nekateri glavni protagonisti britanske novo-valovske scene - tja od The Cure ter The Smiths pa vse do Pulp in še kakšnih malo bolj sodobnih brit-pop veljakov. The Killers so najznačilnejše poteze vseh zgoraj omenjenih z U2-jevsko pompoznostjo in usodnostjo zmešali ter vsemu skupaj dodali kanček tipično ameriškega college rock zvena in obilo sodobne ameriške bombastične indie rock produkcije. Pri tem pa so skoraj pazili, da so vedno ostali do obisti britansko zveneči. V ZDA sicer obstajajo številni bendi, ki se gredo nekakšno retrospektivo britanskega indie rocka, vendar prav nobenemu izmed njih ni uspel kakšen prav pretirano velik met. Večina teh izvajalcev je bila več kot zadovoljna, če se jim je uspelo pogoditi z veliko založbo, ali če jim je uspelo priti vsaj na katero izmed specializiranih, uradnih lestvic (indie, rock college…).

No, leta 2004 pa so po dobrih dveh letih delovanja na sceno udarili The Killers, ki so bili najbolj retro in najbolj brit - celo bolj od večine britanskih bendov. Kot za šalo so samo v ZDA prodali tri milijone kopij svojega prvenca Hot Fuss, po vsem ostalem svetu pa še naslednja dva. Pri tem ni na odmet poudariti, da so The Killers zlahka pokorili tudi Veliko Britanijo, čeprav niso ponudili praktično nič, česar Otočani niso že stokrat slišali. To pa je samo še dokaz več, da je tudi vedno nekoliko elitističen britanski alternative rock postal čista komercialna kategorija, ki se po poslanstvu prav v ničemer ne razlikuje od popa ali kakšne druge podobno delujoče smeri. The Killers so spektakularnosti in lepih lupin željni publiki ponudili resnično bombastičen zvok in obrtniško perfekcijo, kakršne ni slišati ravno vsak dan oziroma na vsakem koraku. To pa je očitno zadostovalo, čeravno se za lepo zvočno karoserijo The Killers ne skriva še ravno veliko drugega.

Njihov novi in za mnoge težko pričakovani album Sam's Town je še en korak naprej v predstavljanju tiste prijetno zveneče alternative kulise. Nove pesmi so še bolj tekoče, fraze, ki še vedno vse dolgujejo britanskim indie velikanom, še bolj izpopolnjene in vokalne linije še bolj spevne. Poleg tega so The Killers na novem albumu še bistveno bolj obogatili aranžmaje. Predvsem je tokrat več elektronskih in orkestralnih dodatkov oziroma so le-ti bistveno bolj izpostavljeni. Tako se The Killers velikokrat še bolj spogledujejo z U2-jevsko usodnostjo podajanja, nostalgičnimi retro zvoki in tokrat tudi s tisto Springsteenovo patetiko za "široke ljudske množice". Slednje gre v primeru The Killers razumeti kot poskus približevanje publiki, ki z alternative rockom sicer nima prav veliko zveze. Miimogrede, tudi The Boss je to (sicer v povsem drugih glasbenih okoljih) počel z istim namenom.

Zanimivo je bilo opazovati, ali bo publika še enkrat nasedla istemu triku. No, najkrajši odgovor se glasi, "da". In to z lahkoto! Sam's Town je v ZDA prišel na vrh tamkajšnje lestvice in je že presegel platinasto tiražo, v Veliki Britaniji pa je bil dva tedna na prvem mestu tamkajšnje lestvice, kar je le teden manj, kot je na vrhu prebil prvenec.

Sam's Town je tako tehnično kot skladateljsko še boljši od prvenca. Vsebinsko in idejno pa prav tako kot njihov prvi album ne ponuja česa zares izvirnega ali novega - razen, seveda, odlične zabave, ki pa nikoli ni bila tisti bistveni del izražanja v alternative rocku. Ampak časi so se očitno popolnoma zamenjali in tudi v alternativnem rocku je nagrajen tisti, ki zna najbolje reciklirati, in ne tisti, ki se spomni česa zares zanimivega in novega. No, v recikliranju že neštetokrat slišanih alternative obrazcev pa The Killers trenutno nimajo pravega tekmeca.