The Doors

TIP: Zlovešč koncertni dokument iz prvega leta brez "miru in ljubezni".

The Doors so bili morda celo največja ameriška rock skupina šestdesetih. Njihova glasba je bizarna in sila nenavadno zveneča zmes enostavnega rocka šestdesetih, bluesa, psihedele, avtorskih eksperimentov in čiste poezije. The Doors pa so verjetno najbolje "ozvočili" magijo psihedele in hipi drže šestdesetih. Osrednja figura skupine je bil pevec Jim Morrison - seks simbol, šaman, guru in frontman, kakršnih pred njim ni bilo. Morrison je znal s publiko. Prepričal jo je, da je celo njegove najbolj komplicirane in tudi (ko je bil preveč zadet ali pijan) brezsmiselne stihe poslušala z religiozno predanostjo. O glasbi The Doors in njenemu vplivu na prihodnje generacije se še danes pišejo knjige, predmet tokratnega pisanja pa je njihov "novi" koncertni album Live In Boston. Na treh CD-jih je posnetek dveh koncertov, ki ju je imela skupina 10. aprila 1970 v Bostonu.

Začetek sedemdesetih je bil čas, ko je bila filozofija miru in ljubezni preteklost. Glavni bendi te scene se zapadli v razne odvisnosti in depresije, saj jih je takratna glasbena industrije, ki se je prav zaradi teh izvajalcev razbohotila do za takrat neslutenih razsežnosti. Strahoviti pritisk, ki bi mi lahko rekli tudi suženjsko izkoriščanje, je naredil svoje. Dva albuma na leto in neprestani koncerti sta bili samo dve izmed požrešnih zahtev takratnih mogotcev v glasbeni industriji. Da o slabem plačilu in neurejenih avtorskih pravicah niti ne govorimo. Izvajalci so bili takrat povsem nezaščiteni. Pa tudi mentaliteta publike se je spremenila. V hipi sceno je prišel denar, in to veliko denarja. Vse iluzije o idealnih komunah, svobodni ljubezni, strpnosti in miru so se razblinile v prah. Šestdeseta so s prvim dnem sedemdesetih postala daljna preteklost. In vse to se še kako sliši tudi na albumu Live In Boston, ki je, kljub številnim svetlim trenutkom v celoti najslabši uradno ali pol-legalno izdani koncertni posnetek The Doors.

Jim Morrison je bil v tistem času že totalno odvisen od alkohola in tudi v globoki depresiji. The Doors so precej hitro dojeli, da bodo morali stvari postaviti malce drugače, vendar je Jim Morrison leto kasneje (3. julija 1971) umrl v zelo čudnih in še danes nerazjasnjenih okoliščinah. Glasbeni svet pa je bil verjetno prikrajšan za veliko revolucijo, ki jo lahko danes samo slutimo.

Bostonska koncerta odražata ves blišč in bedo takratnih The Doors. Jim Morrison je bil na obeh koncertih mrvo pijan. Še posebej drugi koncert je glede tega prava grozljivka. No, zdi pa se, da to ni nikogar prav posebej motilo, saj je predvsem drugi koncert poln vzklikov publike, ki je bila verjetno še bolj zadeta od njihovega idola. Idilična atmosfera, ki je bila hkrati tudi polna mistike in za sistem nevarnih razmišljanj in teženj, je dokončno odšla. Ozračje na obeh koncertih je silno napeto in v zraku je bila nekakšna čudna agresivnost, ki jo je Morrison zaključil z za takrat neprimernim zmerjanjem, zaradi česar so bendu izklopili elektriko. In na tak način se konča drugi koncert.

Na drugi strani pa je zanimivo, da The Doors zvenijo sila umirjeno ter le občasno zares eksplodirajo in še to pretežno na prvem koncertu, ko je bil Morrison še bistveno bolj trezen. Na drugem, ki je zajet na dveh CD-jih, pa se zdi, kot bi skupina lovila Morrisonove improvizirane recitale in poskušala v kar največji meri zakriti, da njihov pevec ne more več niti dobro izgovarjati besed, kaj šele zares peti.

Ne glede na vse, pa je Live In Boston dokaj dober koncertni album. Predvsem sta odlična mastering in sam zvok. Pri miksu pa so bobni postavljeni v sredino in ves koncert zveni, kot da bi ga posneli predvčerajšnjim in ne pred skoraj tridesetimi leti. Seveda pa je tisto bistveno tega albuma sama zgodovinska vrednost, ki je neprecenljiva. Sicer Live in Boston še zdaleč ni slab koncertni album, ampak The Doors smo mnogokrat slišali v bistveno boljši izdaji.