Styx + The Contemporary Youth Orchestra Of Cleveland

TIP: Bend tudi ob spremljavi amaterskega orkestra zveni fenomenalno.

Styx so eni največjih predstavnikov ameriške pomp rocka - zvrsti, ki je nastala sredi sedemdesetih kot ameriški odgovor na britanski progressive rock. Tovrstni izvajalci so ohranili zahtevnost progresivnega rocka, hkrati pa so ji dodali prvine heavy metala, hard rocka ter rocka za odrasle (AOR-a). Vse te skupine pa so bile tudi izrazito komercialno usmerjene. Styx so v sedemdesetih po prvih štirih albumih, ki so bili nekakšno definiranje sloga, objavili nekaj zares odličnih in kapitalnih albumov (Equinox (1975), Crystal Ball (1976), The Grand Illusion (1977) ter Pieces of Eight (1978)), ki so imeli tako rock težo, kot tudi progresivno zahtevnost. Hkrati pa so bile te plošče tudi relativno lahko poslušljive oziroma so imele tudi obilo komercialnega naboja.

Leta 1979 pa so Styx objavili album Cornerstone, ki je mnoge povsem šokiral. Skupina je sicer ohranila veliko pronicljivosti in slogovne drugačnosti s prejšnjih plošč, same skladbe pa so bile hudo zlikan in za tiste čase tipičen ameriški sredinski radijski rock, ki so ga Styx nadgradili z bombastično orkestracijo. Lirična akustična balada Boat On The River pa je bila tista skladba, zaradi katere je skupino prvič sprejela tudi tista bolj sredinska in manj rockersko profilirana publika predvsem izven ZDA. Dve leti kasneje je sledil še album konceptualni album Paradise Theatre, s katerim so Styx dokončno utrdili status mega-platinaste stadionske rock atrakcije. Leta 1983 so Styx objavili še odličen hi-tech pop rock album Killroy Was Here, ki je bil prav tako komercialno sila uspešen. Nato je sledila dolga odsotnost s scene in bend je v nekoliko spremenjeni zasedbi šele leta 1990 objavil nov album Edge Of The Century, ki si ga je večina zapomnila le po baladi Show Me The Way, ki je bila nekakšna neuradna himna ameriških vojakov v Zalivski vojni in veliki radiskih hit v ZDA. Po tej plošči je bend ponovno prenehal z delovanjem.

Leta 1997 so se Styx ponovno zbrali in objavili odličen koncertni album Return To Paradise, s katerim so pokazali, da so še vedno eden najboljših ameriških rock bendov. Od takrat skupina bolj ali manj kontinuirano objavlja zelo dobre albume, ki še vedno premorejo veliko pomp blišča in tudi prave rockerske drže. Seveda so se časi od njihovih zlatih dni povsem spremenili, vendar to niti ni najbolj pomembno. Styx ostajajo eni najboljših ameriških (še delujočih) klasičnih rockerjev. Do danes pa so samo v ZDA prodali preko 17 in pol milijonov svojih albumov.

One With Everything je zelo poseben koncertni album, saj so ga Styx posneli s 115-članskim orkestrom in zborom 60-ih pevcev. Da bo zadeva še bolj zanimiva, je treba povedati, da The Contemporary Youth Orchestra Of Cleveland sestavljajo "mladinci", stari med 13 in 19 let. Vsekakor je to zelo interesantna kombinacija, še posebej, če vzamemo v obzir tudi dejstvo, da so Styx brez vsakega dvoma eden najboljših in najbolj perfekcionističnih koncertnih rock bendov sploh. Tako se je kar nekajkrat zgodilo, da je mladinska sekcija malce preveč odločno krenila v napad, vendar celote, z izjemo uvodne Blue Collar Man (Long Nights), to nikoli ne zmoti. Po drugi strani pa je zelo zanimivo slišati Styx v bolj razposajeni verziji. Predvsem pa bend ni ponovil napake številnih bendov (Metallica, Deep Purple….), ki so s simfoničnimi orkestracijami povsem uničili prvotno vibracijo skladbe. Tu so bili Styx precej bolj previdni in so na bistvenih delih orkester raje ukinili ali ga povsem stišali.

Skladbe kljub vsemu zvenijo precej drugače in definitivno zelo obogateno. Nujnost pri takšnih sodelovanjih pa je, da se mora bend vsaj delno odreči izvornem "magičnem" zvoku. Tudi v takšnih primerih pa je Styx kljub vsemu uspelo, da so vsaj na trenutke spomnili, kako je skladba zvenela v prvotni verziji, in to jim je treba šteti v velik plus.

Poleg tega je bend za to priložnost pripravil sila zanimiv repertoar. Poleg nekaterih svojih velikih skladb (Blue Collar Man (Long Nights), Fooling Yourself, Too Much Time On My Hands, Crystal Ball, Miss America, Boat On The River ter Renegade) je tokrat predstavil tudi dve odlični predelavi - izvrstno skladbo It Don't Make Sense (You Can't Make Peace) legendarnega bluesmana Willieja Dixona ter že (po krivici) malo pozabljen rock killer I Don't Need No Doctor, sicer klasiko Raya Charlesa, ki je leta 1971 doživela rockerski preporod v izvedbi Humble Pie. Poleg tega pa so Styx bolj za feeling dodali še novo studijsko skladbo, in sicer zelo moderno balado Just Be.

One With Everything je sila zanimiv izdelek, na katerem Styx dokazujejo, da so še vedno eden najbolj vročih in zanimivih koncertnih bendov, četudi jih spremlja amaterski mladinski orkester, ki se je, to je treba priznati, izvrstno odrezal. Skratka, One With Everything je zelo neobičajna, a vendar prava koncertna plošča, ki bi jo moral slišati vsak oboževalec klasičnega rocka, ki da kaj nase.