Rok Pečečnik – Tristan

Prihaja novi Pečečnik, fant, ki ne bo zgradil stadiona, ki ne bo poskušal kupiti soboške Mure in spremeniti filozofije igralništva v samem Las Vegasu. Še ne dvajsetletni Rok Pečečnik, s patetičnim vzdevkom Tristan, se je odločil napasti top liste in radijske postaje. Plošča Večer za dva je sicer tipičen projekt nacionalne RTV založbe, ne samo na videzu zelo podoben tistemu z Godčevo Alenko: na nacionalki s svojo, navadno sicer zelo togo mašinerijo, z orkestrom in založbo, poženejo v tek solidnega vokalista in poskušajo iz njega narediti čim več. Z Godčevo Alenko je vse skupaj vsaj prodajno uspelo.

Tudi v Tristanovem primeru so stare popevke dobile novo podobo, včasih komercialnejšo, drugič spet bolj jazzovsko, včasih aranžerji reči praktično sploh niso spreminjali. Radijski orkester zveni tako kot mora ali tako kot je zvenel nekoč, nekaj skladb pa je ob čistejših sodobnih miksih prav simpatičnih. Skladba Skrivoma, recimo, je vsaj na ravni originala, ki ga je pela sicer izjemna Majda Sepe.

Ob tem ima Pečečnik vse nastavke, da postane soliden pevec, in priredbe, ki jih prepeva, so mnogo bolj poslušljive kot priredbe starih slovenskih popevk, ki so bile doslej na trgu. Dejstvo pa je, da je Pečečnik predvsem v delih skladb, ko je treba dati vse od sebe, še malce sramežljiv. Po drugi strani je v popevkah, ki so bolj šansonjerske in s težjimi besedili, morda tudi zaradi let (ki nosijo izkušnje), velikokrat neprepričljiv. A kot rečeno, v seštevku lahko zapišemo, da prihaja nov, perspektiven vokalist, ki si bo moral izboriti prostor pod soncem tudi s svojimi skladbami, le s popevkami izpred štiridesetih in več let pač ne bo šlo.

Pa še nekaj, promocije, na katerih se s fantom slika nova politika in del gospodarstva ter še vedno nasmejani oče, niso nujno prava pot do uspeha. Še posebej, če so med obiskovalci tipi, ki so za akademsko izobražene glasbenike že trdili, da nimajo posluha.