Poletna muzejska noč ponuja vodstvo po razstavi Nika Matula

Razstava je ta večer v Galeriji Jakopič na ogled do polnoči. "Matul je bil od konca štiridesetih let, ko se je začel ukvarjati s filmsko scenografijo, strastno zavezan filmu. Odlikovali so ga ustvarjalnost, strokovnost, natančnost, zanesljivost, vsestranskost in stroga delovna etika. Sam si je postavljal najvišja merila, njegovi sodelavci so se lahko povsem zanesli, da bo poskrbel za vse vidike oblikovanja filmskega prostora," je v katalogu, ki je izšel ob odprtju razstave, zapisala Metka Dariš, kustosinja razstave iz Slovenske kinoteke.

Niko Matul velja za enega od vidnejših slovenskih ustvarjalcev s področja filma – kot scenograf je sodeloval pri velikem številu slovenskih filmov, oblikoval je prostore, v katerih se je odvrtel velik del slovenske filmske zgodovine. Njegovo delo najdemo na primer v filmih, kot so Ne čakaj na maj, Veselica, Ples v dežju, Kekčeve ukane, Cvetje v jeseni, Pastirci, Strah, Vdovstvo Karoline Žašler, Sreča na vrvici, To so gadi in Moj ata, socialistični kulak.

Deloval tudi v tujini Ustvarjalec je večkrat sodeloval z režiserji Matjažem Klopčičem, Boštjanom Hladnikom, Francetom Štiglicem, Jožetom Babičem, Janetom Kavčičem in Jožetom Galetom. Samostojno ali v sodelovanju je ustvaril scenografsko zasnovo za 31 slovenskih celovečernih filmov, za 12 kratkih ter za 28 televizijskih filmov, dram, serij ali drugih televizijskih oddaj, bil pa je tudi scenograf in sodelavec pri 22 koprodukcijskih in tujih celovečernih filmih, posnetih v tedanji Jugoslaviji in tujini.

Poleg opisanega se je Matul zavzemal tudi za dosledno imensko navajanje avtorjev scenografije (in vseh drugih sodelavcev pri filmu) na filmski špici, promocijskem gradivu in drugod – to je počel zaradi prepričanja, da bo mogoče le z veljavo in zavedanjem, kako pomembni so filmski poklici in strokovno usposobljeni filmski delavci, sploh ohraniti in nadgraditi temeljne standarde, ki smo jih dosegli v filmski produkciji.

Za svoje delo je Niko Matul prejel številne nagrade, med njimi kar sedem zlatih aren na Festivalu jugoslovanskega igranega filma v Pulju – največ med vsemi jugoslovanskimi scenografi.