Parada britanskih indie zvezdnikov na Planet TV

Coldplay

Coldplay

Coldplay so ta trenutek verjetno največji alternative bend na svetu, čeravno že več kot dve leti niso objavili nove plošče in so do danes izdali vsega tri albume. Coldplay so leta 2000 navdušili s prvencem Parachutes, čeravno so bile skladbe na tem albumu precej elementarne in slogovno ne ravno nekaj pretresljivega. Skupina je že na začetku tega tisočletja pobrala številne prestižne nagrade.

V karieri skupine se je vse spremenilo po izidu njihovega drugega albuma A Rush Of Blood To The Head (2002), na katerem je skupina naredila fantastičen obrat k bolj kompleksno zastavljenim skladbam in bombastičnim orkestracijam. Kljub temu so Coldplay ostali tudi zelo osebni in intimni. V tem času so bend začeli primerjati U2 in jih proglašati za njihove edine legitimne naslednike. Coldplay so takrat postali gigantska svetovna atrakcija. Imeli so veliko uspeha tudi v britanski indie glasbi kronično nenaklonjenih ZDA. Praktično povsod po svetu se je njihov uspeh nadaljeval tudi po izidu njihovega zaenkrat zadnjega studijskega albuma X&Y (2005).

Coldplay so napovedovali novi album že za lansko jesen, a so izid prestavili. Ploščo snemajo s slovitim producentom Brianom Enom, pod producentskim vodstvom katerega so uspeli tudi U2. Coldplay pa o svojem novem albumu dejali, da bo to tisti izdelek, po katerem se jih bodo ljudje za vedno spominjali.

Radiohead

Radiohead so eden najbolj kontroverznih sodobnih britanskih bendov. Njihova kariera je vseskozi v znamenju boja za ustvarjalno svobodo. Radiohead so ena prvih velikih skupin, ki je zapustila varno okrilje velike založbe in se podala v raziskovanje drugačnih poti prodaje, distribucije in sploh predstavitve svojih del.

Skupino je v Oxfordshireu že leta 1986 ustanovil kontroverzni frontman in multi-instrumentalist Thom Yorke. Leta 1992 so objavili prvi single s skladbo Creep, ki je v trenutku postala himna - in to ne samo alternativnih rockerjev. Naslednje leto je skupina objavila prvenec Pablo Honey, ki velja za enega najboljših kitarskih alternative albumov vseh časov. Radiohead pa so na njem izvrstno združili tradicijo britanskega indie rocka ter takrat sila popularno, brezizhodno grunge miselnost. Leta 1995 je skupina objavila sijajen album Bends. Na njem se je bend pokazal v precej bolj kompleksni luči, predvsem v smislu grajenja atmosfere ter nenavadnih in sploh ne nujno kitarskih glasbenih vložkov. Naslednji album OK Computer, ki so ga izdali leta 1997, je perfektna zmes kitarskih in elektronskih zvokov ter tudi odločna napoved, da Radiohead ne bodo več dolgo ostali v (večini sprejemljivih) okvirih (popularne) alternative godbe.

To idejo so uresničili na albumih Kid A (2000), Amnesiac (2001) in Hail To The Thief (2003), na katerih so, bolj kot karkoli drugega, eksperimentirali. Njihov vsekakor bizaren poskus je povzročil deljena mnenja. Skupina pa je kljub temu ostala pojem alternative ustvarjalnosti in ena največjih koncertnih atrakcij. Njihova založba EMI pa ni ravno najbolje sprejela njihove drznosti, neklišejskega pristopa in prezira do tega, da bi morali na vsakem albumu ustvariti vsaj en hit single. Radiohead so postali za založbo enostavno predragi in neukrotljivi. Odločilno potezo je nazadnje naredila sama skupina, ki je svojo založbo zapustila in lani objavila novi album In Rainbows, za katerega je pripravila čisto drugačen način distribucije. Bistvo le-te je bilo, da je bend album najprej ponudil na spletu. Ceno zanj pa so njihovi fani določili sami. Zanimivo je, da 60 odstotkov interesentov zanj ni bilo pripravljeno plačati niti centa. A kljub temu se je zadeva dobro iztekla. Radiohead so nato dali nekaterim založbam po svetu ekskluzivno, a omejeno pravico za prodajo In Rainbows na določenih teritorijih. Skupina je s tem verjetno precej izgubila, a na drugi strani tudi pridobila. Predvsem bend še naprej lahko dela, kar hoče, in to je ena tistih (danes sila redkih) odlik, po kateri se Radiohead tako ločijo od ostalih alternative bendov, in to ne samo britanskih.

Suede

Suede so eden najbolj pomembnih britanskih alternative bendov, čeravno, razen v rodni deželi, nikjer niso dosegli kakšnih pomembnejših uspehov. Skupina je nastala na samem koncu osemdesetih in je s svojo glasbo ključno vplivala na brit-pop. Kako popularna je sredi devetdesetih postala ta zvrst, katere bistvo je kombiniranje alternative zvoka s tradicijo tipično britanskega rocka in popa šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih, pa je bilo najbolj vidno v pravi vojni med Blur in Oasis, ki se je razvila sredi devetdesetih.

Suede v svojo glasbo sicer niso tako izrazito vpletali stare britanske tradicije, so pa na britanski sceni uveljavili precej zahtevne alternative strukture, ki pa so vedno imele tudi močan, precej elitističen in vedno tudi tipično britanski pop naboj. Po šarmu in prefinjenosti se Suede lahko primerjajo s tistim, kar je v poznih sedemdesetih počel David Bowie.

Suede so izdali pet albumov, in sicer: Suede (1993), Dog Man Star (1994), Coming Up (1996), Head Music (1999) ter A New Morning (2002). S prvim, tretjim in četrtim albumom so osvojili vrh britanske lestvice, z drugim drugo in z zadnjim 24..

Stereophonics

Stereophonics so nastali leta 1992 v Walesu. Leta 1996 so bili prvi, ki so podpisali pogodbo s takrat novo založbo V2, ki jo je, potem ko je prodal založbo Virgin, ustanovil kontroverzni poslovnež Richard Branson.

Stereophonics so pravoverni kitarski indie rock trio. V svoji sila energični glasbi združujejo elemente klasičnega starega (in sploh ne nujno samo britanskega) rocka, rock'n'rolla, garažnega in lo-fi rocka ter odbite alternative prijeme vseh sort. Do sedaj so objavili 6 studijskih in en koncertni album. Zadnji, ki so ga objavili lani, nosi naslov Pull The Pin. Skupina pa slovi po tem, da je vsak njen album nekaj čisto posebnega in drugačnega.