OCENA FILMA: Footloose

Mesto, ki prepoveduje ples, je bilo že leta 1984, ko je v kina prišel prvi film Footloose, precejšnja znanstvena fantastika, a vseeno je zgodba navdih našla v resničnem majhnem podeželskem mestu Elmore City v Oklahomi, kjer je bil ples prepovedan skoraj devetdeset let, dokler prepovedi niso izpodbili tamkajšnji najstniki. Kljub temu bi v prepovedi plesa z veseljem našli še kakšno metaforo razen povezave z že davno pozabljenim strahom pred razvratom, ki ga prinaša rokenrol, vendar se je predelava odločila zgolj za kopiraj/prilepi postopek v današnjo dobo z mobilnimi telefoni in sateliti vred. Preostalo namreč ostaja skoraj identično.

Ren (Kenny Wormald) se preseli v majhno mesto, kjer je zabava prepovedana. No, prepovedana sta glasna glasba in ples, ker za smrt skupine srednješolcev v prometni nesreči iz neznanega razloga ni kriva cesta, ampak njihova destinacija (ples). "Razplesani" Ren se s temi prepovedmi seveda ne more sprijazniti, pri kljubovanju pa se mu pridruži še pastorjeva hči Ariel (Julianne Hough). Verjetno ni treba posebej poudariti, da je prav pastor (Dennis Quaid) glavni pobudnik zatiranja plesa (s hčerinimi vročimi hlačkami ima začuda manj težav).

V Footloose 2011 je torej mladega Kevina Bacona nadomestil mladi Kenny Wormald, ki ga poleg vloge Rena z Baconom druži tudi približno enaka starost pri snemanju filma (26 let) in uporaba dvojnikov za nekatere plesne sekvence. Bacon je pri snemanju potreboval dva, enega za plesne korake in drugega za gimnastične, Wormald pa je potreboval le gimnastično pomoč, saj je primarno plesalec. In to se na žalost tudi opazi. Tudi Houghova je plesalka, ki bi bila rada tudi igralka, kar še poveča občutek, da je v filmu pomembna le koreografija, pa še ta ne ponudi nobene nadgradnje izvirnika. Plastični dialogi in sladkobna igra medtem res ne pomagajo že tako preprosti zgodbi o srednješolcih, ki so videti kot tridesetletniki z abonmajem za solarij, očetom zobozdravnikom in nezdravo obsesijo z Briljantino.

Footloose št. 2 je kratko malo še ena nepotrebna predelava, ki ne ponudi popolnoma nič novega. Dogajanje ni razburljivo, ampak prej dolgočasno in tudi tisto, zaradi česar so verjetno najeli plesalce namesto igralcev – ples –, nas ni ravno pustilo brez besed. Podobna ostaja tudi glasba, in tudi če se še tako trudimo, ne najdemo niti enega izgovora za nastanek tega remaka, ki je primeren zgolj za popoldansko predvajanje na televiziji. Nasvet: raje si še enkrat oglejte izvirnik.