Nikki Louder: Bend mora biti nekaj, kar te osrečuje

Zdi se, da si bomo drugi teden letošnjega aprila zapomnili vsi: pretrmasta zima se je končno uklonila sramežljivim sončnim žarkom, razkadila svoje hladne sive oblake in naravi privoščila novo jutro. In če drugi teden aprila pomeni nov začetek, nov letni čas, po svoje predstavlja tudi napoved prelomnice v življenju domačega benda Nikki Louder – pa tudi če ta s svojimi popotovanji v nojzerski kaos s pomladjo razen neomajne energije nima dosti skupnega. Je pa drugi teden aprila domači trojček zvestemu občinstvu postregel s prvo skladbo svoje 17. aprila izdane tretje plošče, naslovljene Golden Men. To bodo danes predstavili tudi na odru Menze pri koritu.

Medtem ko se na dan ene njihovih zadnjih vaj pred koncertom še v zadnjih večernih sončnih žarkih kopamo pred njihovim vadbenim prostorom FVN na Rudniku, kaj hitro postane jasno, da fantom pretirano besedičenje o svojih izdelkih ni ravno blizu in da so morda v resnici bolj možje dejanj – kar je najverjetneje tudi razlog, da na domači podzemni sceni rokenrola že več kot pet let vztrajno utrjujejo status plodovitega, aktivnega in tudi razvijajočega se benda, ki si ne dovoli, da bi obtičal in ne vedel, kako naprej.

"Do zdaj sem s to ploščo najbolj zadovoljen" Zdi se, da je plošča Golden Men dokaz njihove rasti, izhod iz pubertete, saj so z njo v blodnjaku zase značilnih soničnih sfer ubrali tisto pot, ki jih je pripeljala do zrelejšega "louderskega" zvoka, ki bo ohranil zvesto poslušalstvo, obenem pa zna pridobiti tudi kakšno novo uho. "Do zdaj sem s to ploščo najbolj zadovoljen," pravi bobnar Luka. "Je veliko manj 'nasikana' kot prejšnji, v ozadju ni hreščanja, deluje bolj čisto."

"Pri miksu plošč smo bili navadno preveč pametni," ga dopolni basist Peter. "Imeli smo svoje poglede, tokrat pa smo Gredoču (Jaki Galetu) pri miksu pustili proste roke in mu dovolili, da ustvarja, kot nas sliši sam."

In če je bila prejšnja plošča Our World Died Yesterday posneta v prostorih FVN, nekdanjem zaklonišču, so se tokrat fantje s pomočjo Kulturnega društva Priden možic podali med stene Kulturnega doma Kamnik. "Tudi prejšnjo ploščo smo posneli v živo, je pa FVN betonski prostor, vse skupaj ni ravno ambientalno. V Domu kulture je ravno obratno – gre za ogromno dvorano, dodali smo tudi prostorske mikrofone, kar se sliši tudi v miksu," pojasni Peter.

"Če hočemo preveč razmišljati, se nam ustavi" Kot rečeno, so pred dobrim tednom dni Nikki Louder z ogrevanjem za svežo ploščo začeli s skladbo Golden Men. Blaž, kitarist in vokalist, pravi, da mu je ta najbolj pri srcu, vsi trije pa se strinjajo, da njeno besedilo odseva aktualno dogajanje. "Komad Golden Men na družbo pogleda malce širše," pravi Peter. "Ni pa to ravno rdeča nit plošče, ker so ostala besedila bolj …"

"… 'bluzerska'" ga nemudoma dopolni Luka, ki je pisanje besedil začel šele z drugo ploščo, tokrat pa jih je prispeval večino.

"Njegova besedila ti dajo misliti," pravi Blaž. "Niso na prvo žogo, zato so mi najbolj všeč." Kot pravijo fantje, se njihova glasba piše sama od sebe, kar pomeni, da se s pretiranim načrtovanjem ne ubadajo. "Če hočemo preveč razmišljati, se nam ustavi," pravi Blaž, Peter pa ga dopolni: "Ugotovili smo, da je tako najbolj luštno delati. Da si preveč ne beliš glave, včasih pa tudi kakšno stvar, ki ti ni všeč, zavržeš."

Album Golden Men, ki je izšel pri založbah Radia Študent in Moonlee Records, si je tako, kot je že v navadi, za poljubno vsoto mogoče prenesti na zasedbinem Bandcampu, na voljo pa je tudi v obliki CD-ja in vinilke. Za njuno naslovnico je tokrat poskrbel Lucijan Prelog, sicer član hrupnega tandema It's everyone else.

Natančnih datumov in lokacij, razen festivala, na katerem bodo v Ljubljani, Murski Soboti in v Gradcu konec maja oziroma začetek junija igrali s TRUS!, It's everyone else, Hexenbrutal in automassage, fantje še nimajo, jeseni pa se nameravajo podati na krajšo turnejo onkraj naših meja. Blaž pravi, da si želi na Češko – navsezadnje so fantje tam leta 2011 z nastopom na festivalu Fluff naredili precejšen vtis. "Po njem sem na Češkem iskal koncerte in veliko organizatorjev mi je reklo, da so nas videli na Fluffu," pravi Peter. "Vse skupaj je bilo organizirano v zelo kratkem času, vsi smo bili presenečeni, na koncertih pa so bili zelo dobri odzivi. Pa še vzdušje je zelo sproščeno."

Nekoč je bilo v zraku nekaj posebnega Začetki poti Nikki Louder sicer segajo v leto 2007, še poseben zagon pa so fantje dobili leto pozneje s pohajkovanjem po odrih Klubskega maratona. Od takrat so na svoj življenjepis nanizali krepko več kot sto koncertov, svojega prvega dolgometražnega otročiča z imenom Alain, I'm Sorry pa povili leta 2009. Svojih začetnih korakov se malce nostalgično spominjajo kot časov svojevrstnega otroštva, obarvanega z veliko mero zanosa. "V zraku je bilo nekaj posebnega. Verjetno zato, ker smo ravno začeli igrati in sem jaz te stvari dojemal precej drugače," razmišlja Blaž. "Ne vem, ali smo se te scene že naveličali in nam je postala vsakdanja ali pa je bilo takrat res nekaj več. Mogoče pogrešam to sceno,ki je ne znam niti opisati. Zdi se mi, da je bila to v smislu alternativne kitarske glasbe scena, na kateri se je dogajalo več."

Da ne bo pomote; fantje v tem, kar počnejo, še vedno izredno uživajo, so pa z leti prišle tudi druge obveznosti, ki sem in tja pomenijo kakšno zavoro. Na področju alternativnega glasbene scene so prisotni tudi v okviru ekipe Rnka Rnka, ki izdaja nizkonakladne albume in organizira koncerte – s svojo tako ali drugačno koncertno kilometrino bi lahko kalečim se bendom, ki marsikdaj z glavo v oblakih upajo na nemogoče, brez težav ponudili tudi kakšen nasvet. "Pri bendih pogrešam več samoiniciative," razmišlja Peter. "Če ne greš na koncert in ne kupiš plošče lokalnega benda – tu ne gre za samo gesto – potem tudi ne smeš pričakovati, da bo kdo kupil tvojo. Tako deluje ta scena. Za tem ni industrije, ki bi stvari porivala naprej. Gre bolj za vzajemno pomoč. Moramo držati skupaj." "Všeč mi je, da vedno pride isto občinstvo" In če je tovrstna realnost podzemne glasbene scene jasna rednim spremljevalcem metelkovske alternative, je dobro znano tudi to, da se Nikki Louder najbolj domače počutijo v Menzi pri koritu.

"V Menzi mi je zelo všeč," pravi Peter. "Všeč mi je, da vedno pride isto občinstvo – ker vem, da bom poznal veliko ljudi, imam tudi največ treme. Všeč mi je, da obstaja baza ljudi, ki rada pride na naš koncert. Če se pojavi še kakšen novi obraz, je še toliko bolje. Res je, da veš, koga boš srečal, toda kaj naj, Ljubljana je majhna, scena je majhna."

"Jaz sem presenečen, da sploh še kdo pride poslušat," napol za šalo, napol zares razmišlja še Blaž. "Zadnjič sem na Radiu Študent slišal naš komad, pa mi sploh ni bilo nič jasno. Najprej sem potreboval čas, da sem sploh dojel, da smo to mi. Potem sploh nisem mogel razumeti komada, slišati je bilo samo neko hreščanje. Zanimivo je, da je ljudem to všeč, če še sam ne razumem, kaj smo hoteli."

"Res, naša glasba ni ravno za širšo publiko," ga dopolni Peter. "Na začetku nismo pričakovali, da bomo odigrali toliko koncertov. Da bom imel toliko poslušalstva in toliko plošč. Nekatere stvari se spremenijo, včasih se moraš na novo motivirati, po drugi strani pa potegneš črto in pogledaš, kaj si preživel in kaj ti je to pozitivnega prineslo – to te žene naprej." "Vodilo je, da v tem uživamo" "Ne razmišljam o tem, kaj smo dosegli. Ponosen sem na to, da še vedno obstajamo in da mi je še vedno dobro," svoje pristavi še Luka, obenem pa fantje poudarijo tudi to, kako pomembno je tako v odnosih kot tudi v bendu sprejemati kompromise in da je ena od bolj pozitivnih stvari tudi to, da so dobri prijatelji. Taki, ki razumejo, da se stvari upočasnijo, če ima eden od članov benda zaradi težav iz drugih sfer življenja ustvarjalno krizo – tako kot se je to na primer zgodilo Blažu. "Zdaj mi je spet super in bi mi bilo žal, če bi se takrat zgodilo kaj resnejšega."

Med svojim skupnim dinamičnim glasbenim življenjem so se fantje torej naučili precej – kot je mogoče začutiti, pa je ena od najbolj opaznih lekcij ta, da se pri ustvarjanju ne splača komplicirati, da se s podrobnostmi ne splača preveč obremenjevati. "Z vsako ploščo manj razmišljamo," pojasni Blaž. "Pri prvi si vzhičen, imaš različna pričakovanja, pri drugi se že manj obremenjuješ z nekaterimi stvarmi, s katerimi se pri tretji mogoče sploh ne več. Perfekcionizem preveč utrudi."

"Začeli smo s hobijem in to še vedno ostaja hobi," sklene Peter. "Vodilo je, da v tem uživamo, se ne prepiramo in podrobnosti ne pilimo v nedogled, saj jih na koncu opazimo samo mi trije in tisti, ki je album miksal. Po prejšnji plošči smo šli miselno naprej in dojeli, da mora bend za vse tri ostati zabaven. Mora biti nekaj, kar te osrečuje."