Neca Falk: Ne moremo svetiti v prazno in biti prisotni brez razloga

Z Neco Falk in Boštjanom Naratom smo se pogovarjali o novem albumu Od daleč, ki ga bosta jutri z Boštjanom Gombačem in Žigom Golobom predstavila v Kinu Šiška, kamor se Neca Falk vrača le nekaj mesecev po praznovanju 30-letnice izida albuma o Mačku Muriju in Muci Maci. Od njenega zadnjega albuma je minilo 13 let, vmes pa je poleg koncertiranja z Mačjo godbo diplomirala iz likovne umetnosti, imela svojo prvo samostojno likovno razstavo in, kot nam je povedala ob koncu intervjuja, zavzela tudi manjše ozemlje ob Poti spominov in tovarištva, kjer ima zdaj majhen arboretum.

Tokrat je besedila in glasbo za album napisal Boštjan Narat, član Katalene, pa tudi pesnik in filozof, ki je pred kratkim vlogo samega sebe odigral v slovenski televizijski seriji. "Jaz poznam Narata!" si je po epizodi navdušeno dejala Neca Falk, ki se je po tem, ko smo nehali snemati pogovor, malo pozabavala na račun posteljnega prizora, ki ga ima Narat v seriji z igralko Nino Rakovec.

Zase pravi, da ni težavna oseba, da se vedno strinja in če lahko sklepamo iz njenega glasbenega nabora, ji sodelavci in sodelavke očitno predlagajo vedno samo dobre stvari.

Ko sem poslušala album, se mi je zdelo, da vam besedila zelo ustrezajo, kot da bi jih napisali sami. Kako in kje sta se z Boštjanom Naratom spoznala in potem tudi tako dobro ujela? Neca Falk: Narat, ti začni! Boštjan Narat: Z Neco sva se spoznala na Kantfestu v Rušah, kjer sem nastopal, Neca pa je igrala z Mačjo godbo kot posebna gostja. Tam je bila tudi Vesna Zornik, ki se je opogumila in pristopila k Neci. Začeli smo se pogovarjati in nastal je duet Roka na roko, ki je izšel na albumu Katalene Noč čarovnic. Ker je Neci to ustrezalo in ker se ji je zdelo, da je zdaj čas, da se spet loti muzike, tako, bolj zares in da naredi nekaj novega, me je poklicala in začela sva ustvarjati to, kar je danes album Od daleč.

Sta se ujela že pri prvi pesmi? Neca Falk: Ko smo imeli skupni nastop s Kataleno v Šiški, ob 12-letnici skupine, sem odpela tri Naratove novitete, skupaj z Vesno pa prvič v živo skladbo Roka na roko. Absolutno mi je bila ta pesem izziv, vsaj glede besedila, in zdelo se mi je, da bi to pot lahko svoj glas nekoliko drugače obdelala.

Narat je vedel, da si želim eno takšno reč posneti in se maksimalno približati sebi. Včasih kdo res vpraša, če sem to jaz napisala, kar pomeni, da se je Narat res poglobil v moj material, ki sem mu ga dala, torej v vse moje predhodne CD-je in je verjetno je videl, kje bi lahko me lahko ujel, tako po čustvovanju kot po izrazu.

Ste imeli tremo pisati za legendo? Boštjan Narat: Na začetku je bil seveda prisoten rešpekt, medsebojno spoštovanje je osnova skupnega dela, ampak treme sem se moral kar hitro znebiti. Če bi delal z mislijo, da delam za legendo, bi stvar verjetno težko izpadla dobro. Ko delaš skupaj, si sodelavec in moraš biti na nek način enakovreden, če hočeš, da stvar uspe. Neca Falk: Na splošno pa jaz sebe nikoli ne tretiram kot neko legendo, ker se mi zdi normalno, da človek zmeraj nekaj ustvarja, sploh če si v tej sferi. Če hočeš ustvarjati novitete, si vedno prisoten, četudi v razdaljah, enih krajših, enih daljših.

Jaz njega nikoli nisem gledala kot enega mlajšega glasbenika, normalno se mi zdi, da lahko sodeluješ z nekom, ki ti je blizu in ki ve, kaj bi ti želel. Nikoli ni bilo razlikovanj glede ... letnic (smeh).

Ob 30-letnici Mačka Murija in Muce Mace v Kinu Šiška se je na dveh koncertih zvrstilo kar nekaj ljudi različnih generacij. Ste jih imeli pri snemanju novega albuma pred očmi, vse te generacije, ki ste jih glasbeno vzgojili z Mačkom Murijem? Neca Falk: Meni je fascinantno, ko pridejo vse generacije in uživajo, tudi odrasli otroci, ki se na ta način vračajo v svoje otroštvo, čeprav so še vedno otroci v resnici. Rada vidim, da jim to veliko pomeni, da jim je zelo blizu in da čutijo neko povezanost s tem, s svojo mladostjo.

Zdelo se je, kot da ste si s koncertom malo tudi pripravili teren za odrasle, preden ste jim ponudili novo glasbo. Neca Falk: Mislim, da tu ni bilo povezave. Letos je bila 30-letnica glasbenega izida Mačka Murija in Muce Mace. Je pač leto, ki bo očitno bogato obrodilo, kar me zelo veseli. Je pa tako lepo naključje, da se stvari, ki so bile, in novitete, ki so zdaj prišle, prisotne hkrati.

Kariero ste začeli z nastopom na Veseli jeseni. Vas danes nastopi na, recimo temu, mainstream festivalih ne zanimajo več? Neca Falk: Jaz mislim, da naj se otroci, ki so zdaj, preizkušajo, to je njihov čas, ne moj. To je bil del enega časa, ki je bi na tak način zapolnjen. Zdaj živim drugače, zato na to obdobje tudi drugače gledam. To je bila predhodnica temu, kar se dogaja zdaj.

Relativno malo vas je bilo v tem času v medijih. Je bilo to namerno, vam ni ustrezalo? Neca Falk: Človek v prazno ne paše. Če travnik nima kaj za poglodat ... Ne moremo svetiti v prazno in biti lepi, prisotni brez razloga. Če človek ve, kaj počne, se pokaže, ko je treba kaj pokazati, kaj povedati. In to je sporočilo. Vse drugo pa si privoščijo ljudje, ki to potrebujejo. Jaz tega ne potrebujem.

Pred dvema letoma ste diplomirali iz likovne umetnosti, ste tudi fotografinja. Kako se vaši umetniški izrazi dopolnjujejo? Neca Falk: To je ena lepa konceptualna povezava. Glasba je vedno lepo sovpadala s fotografijo in slikarsko podobo. Jaz slikarske podobe nikoli nisem poznala, nikoli nisem razmišljala o njej, tako da je bil študij bolj naključje, fotografija pa se imenitno zliva z glasbo, tako da morebiti bo pa kakšna nova zgodba, ki bo izhajala direktno iz teme na plošči Od daleč.

Pa video? Neca Falk: Video je pomagalo. Izhajala bom izključno iz naslovov pesmi, ki jih bom nato poskušala povezati s slikarskim pogledom. Ampak to je za zdaj samo razmišljanje.

Album ste že testno predstavljali pred manjšimi občinstvi … Boštjan Narat: Decembra smo imeli nekaj testnih koncertov, ker smo se želeli preizkusiti kot zasedba. Poleg naju sta tu še Boštjan Gombač in Žiga Golob. Golob na kontrabasu, Gombač na vsem živem. Preden smo šli snemat album, smo želeli drug drugega in tudi občinstvo preizkusiti, zato smo naredili serijo manjših, na pol zasebnih koncertov, od gledališča Glej do mariborskega KGB … Neca Falk: In Bikofe! Boštjan Narat: In Bikofe, za katerega zdaj vemo, kakšna usoda ga čaka, ampak to je morda tema za kdaj drugič. Koncerti so bili namenjeni predvsem temu, da skladbe zaživijo neko svoje življenje. Mislim, da moreš glasbo, preden jo posnameš, zaigrati v živo, saj jo tako doživiš na nek poseben način. Koncerti so najboljše vaje in tam se zgodijo ustvarjalni trenutki, stvari zadihajo. Ko smo bili zadovoljni s tem, kako zveni glasba, smo jo posneli. Tudi plošča je posneta v živo, snemali smo jo skupaj, z zelo malo nasnemavanja, ki je bilo posledica tega, da imamo samo po dve roki in en glas. To, kar slišite, je to, kar je.

Aranžmaje ste pa delali skupaj? Boštjan Narat: Tako je. Vsi štirje. Neca Falk: No, jaz ne, jaz sem bila bolj samo prisotna, ko se je to dogajalo.

Za Mačka Murija in Muco Maco ste sanjali, da bi izšla na vinilu, pa se to potem ni zgodilo. Morda tokrat? Boštjan Narat: Ta album prihaja na vinilu, žal še ne bo izšel do 4. junija, ko bo koncert, ker je vinil nekoliko bolj zahtevna žival, ki potrebuje ... Neca Falk: … več asfalta … Boštjan Narat: … in več kilometrov. Ravno čakam testno kopijo iz Nemčije, potem pa mislim, da bo sredi junija zadeva prispela in se je zelo veselimo.

Naslovnico albuma ste vi naslikali? Neca Falk: Ja, tu je uporabljena ena slika, ki je računalniško obdelana, je pa to panoramska slika Biševa, ki je v originalu pastelna in ima take lepe baročne barve … Boštjan Narat: Naslovnico je nato oblikoval Ivian Kan Mujezinović, ampak slika je pa Necina.

Po Bananah ste prešli v akustično fazo, v kateri ste tudi ostali. Vas vznemirjajo še drugi žanri? Neca Falk: Trenutno smo v čisto sveži zgodbi albuma, me pa v vsakem primeru zdaj bolj provocirajo barve. Zagotovo bom naredila kakšno serijo slikarskih podob, naprej pa ne morem tako daleč razmišljati.

Kajetan Kovič, avtor Mačka Murija, je navdih pogosto našel na Poti spominov in tovarištva, v bližini katere živite tudi vi. Ste tudi vi ena od tamkajšnjih sprehajalk? Neca Falk: Jaz sem tam bolj vrtičkarica. Imam del osvojenega ozemlja, ki smo ga z nekaj vrtičkarji izpulili iz rok županu, ki je predlani, ko se je začela graditi velika piramida, vse to želel zravnati z zemljo, asfaltirati in ne pustiti kakršnikoli rastlini, še manj pa travi, da bi tam pogumno rastla. Tam imam en majhen arboretum in vidim, da so tudi preostali vrtičkarji privlekli na plano svoje orodje, tako da že rastejo solate, peteršilj in drugo sočivje.