Sreda, 19. 12. 2007, 14.59
7 let, 1 mesec
Linkin Park
TIP: Ne ravno uspela slogovna preobrazba, ki je tudi dobro napisane pesmi ne morejo rešiti.
Nu-metal je že od vsega začetka en sam velik kliše. Nastal je v želji (verjetno predvsem glasbene industrije), da se približa ekstremna godba (metal, industrial, crossover, emo-core, punk, rap metal…) sredinski, radijski ter ne nujno tudi rockerski publiki. Tovrstni bendi so z užitkom maličili pridobitve in finte teh žanrov v poslušljivo, melodično in idejno velikokrat povsem brez potrebe afektirano gmoto, ki je na začetku tega desetletja začela poplavljati predvsem ameriške radijske rock postaje. Posel s tovrstnimi bendi je začel cveteti in založbe so jih začele podpisovati kot nore. Če jih ni bilo v garažah, pa so ustvarile kar svoje, kar v bistvu ni bilo težko, saj je skladnja in način pisanja nu-metala povsem identična tisti od raznih sodobnih pop bendov, le artefakti, teža in instrumenti so drugi. Linkin Park so se vseh teh principov držali bolj kot kdorkoli drug, vendar pa so istočasno uspeli ustvariti tudi čisto nadgradnjo tega žanra. Njihova albuma Hybrid Theory (2000) ter Meteroa (2003) sta bila moderno metalsko korektna in hkrati po formi perfektno pop. Predvsem so Linkin Park pisali izvrstne skladbe, ki bi jih lahko z rahlimi aranžmajskimi spremembami zlahka pel katerikoli pop izvajalec. Zato niti ni čudno, da je bend na svojo stran pridobil tako metalce in sodobne rockerje vseh sort, kot tudi precejšen del, recimo ji, pop publike. Pri tem pa Linkin Park niso izgubili niti kanček rock pravovernosti.
Seveda je bilo po albumu Meteora, ki je bil verna kopija prvenca, veliko vprašanje, ali bodo Linkin Park uspeli preseči formo prvih dveh albumov. Dejstvo pa je bilo, da bodo morali na novem albumu pokazati kaj novega in drugačnega. To je skupina na svojem novem albumu Minutes To Midnight tudi storila, vendar na ne ravno dober način. Bend se je povezal s slovitim producentom Rickom Rubinom, ki je skupini vsaj na nekaterih mestih odvzel dobršen del njene prepoznavnosti. Predvsem je v novih skladbah drastično manj ortodoksnih metal riffov in trdih "zvočnih zidov". Prav tako ni več pravih kitarskih solaž, kot tudi ne kakšnih bolj divjih rap vložkov. Linkin Park so se tokrat bistveno bolj oklenili manj distorziranih kitarskih zvokov in bolj sredinskih alternative trendov. Tudi sam zvok, ki je sicer izvrstno obdelan, je bolj rubinovsko surov in bazičen, kar skupini v bistvu ne paše ravno preveč. Potem je tu še kup povsem sredinskih pol ali čistih balad, izmed katerih po neoriginalnosti izstopa Shadow Of The day, ki je nekakšna izpeljanka With Or Without You od U2. Da o edini malce bolj rap baladi, ki ima v refrenu besedo Amen, niti ne govorimo.
Od dvanajstih skladb na albumu, od katerih je ena precej neprepričljiv intro, izstopajo tri; in sicer punkoidno in surovo zmetalizirana Given Up, še najbolj njihovim starejšim skladbam podobna What I've Done ter malce na Metallico narejena, sekajoča No More Sorrow. Vse ostalo je sredina, s katero so nas že itak obilno pitatali v teh štirih letih, ko Linkin Park niso objavili pravega studijskega albuma.
Kljub temu, da so Linkin Park naredili očitno spremembo, ki je primerljiva s tisto, ki so jo naredili Metallica na St. Anger, pa Minutes To Midnight vseeno ni tako mimo kot St. St. Anger. Linkin Park še vedno zvenijo hipnotično in "pop". Preprosto rečeno, napisali so dobre skladbe, ki pa so jih zvočno in ponekod tudi idejno povsem napačno, medlo in nedorečeno izpeljali. Ampak to se je zgodilo tudi Britney Spears in njej podobnim. Pri tem načinu pisanja glasbe je bistvena strateška odločitev, ki pa v primeru Linkin Park tokrat ni bila najboljša, čeravno je album v prvem tednu zlahka dosegel prvo mesto ameriške lestvice, trenutno pa je dva tedna od izida na drugem mestu. In to je tudi vse - do naslednjega albuma, ko se bo okoli Linkin Park razčistilo veliko stvari -predvsem ali bo bend postavljal nove trende ali pa jim bo delno in ne ravno prepričljivo sledil, kot je to naredil na tej plošči.