Kasabian

Skupini Kasabian glasbeni kritiki na Otoku trenutno napovedujejo svetlo prihodnost. Album se je povzpel na najvišja mesta lestvic, razprodali so dva večera v londonski O2 areni in zdi se, da za skupino, ki tako zelo spominja na Oasis, zdaj, po razhodu bratov Gallagher, praktično nič več ne stoji na poti.

Velociraptor! – s klicajem! – je morda res najboljši album skupine Kasabian do zdaj, a njegova neverjetna popularnost ima verjetno več zveze s tem, da na Otoku trenutno ni prvaka v rocku za moške srednjih let, in v sili lahko to mesto gladko lahko zasedajo Kasabian, kar se sodeč po odzivih revij, kot sta Q in NME, že dogaja.

Na Velociraptor! Kasabian seveda najbolj pogosto spominjajo na Oasis, ki pa tako ali tako vedno spominjajo na The Beatles, zato je največji uspeh Kasabian zagotovo ta, da so vsaj delno posodobili britanski rock, čeprav včasih za ceno tega, da zvenijo kot uvod v japonsko risanko (Velociraptor!) ali utrujeni Led Zepelin (Acid Turkish Bath). A občasno tudi presenetijo.

Switchblade Smiles, ki so ga že posvojile športne oddaje in igrice, je pogumno poigravanje z basi in bobni, Neon Noon pa nas sanjavo vrača v zlata leta britanskega pop-rocka. Re-wired medtem spominja na britanske klasike in delno tudi na največjo uspešnico skupine, Fire, podobno pa se preverjenih, malo bolj gallaghersko/beatlovskih formul, držijo v skladbi La Fee Verte.

Od pokanja in presežkov nasičen poslušalec bo morda ob prvem poslušanju Velociraptorja posumil, da gre za staro, preživeto glasbo, saj se nam zdi, da v Kasabian včasih poleg Oasis slišimo še Supergrass, Primal Scream in Hard-Fi, a po nekaj poslušanjih se zadovoljstvo stopnjuje in na koncu nas vendarle premaga nostalgija po časih, ko še ni vsak vokal zvenel robotsko in ko je vsak album moral imeti vsaj dve baladi.