Filip Robar Dorin: Filmi niza Opre Roma so znanilci drugačnega sobivanja z Romi

Novomeški cineast Filip Robar Dorin je leta 1983 s svojim celovečernim dokumentarnim filmom Opre Roma – Na noge, Romi prvi v Sloveniji opozoril na svetovni dan Romov. Ob letošnjem romskem prazniku, 8. aprilu, bo premierno predstavil novi film iz omenjenega niza, Opre Roma III – Pot v gaj. Filmski ustvarjalec, prevajalec, filmski teoretik in esejist, rojen v srbskem Boru, je v Ljubljani diplomiral iz filozofije in primerjalne književnosti, nato pa še iz filmske scenaristike, režije, kamere in montaže na Columbia Collegeu v Chicagu. Film je poučeval na zasebnem inštitutu v Švici in na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. V osemdesetih letih preteklega stoletja je ustanovil Filmske alternative, eno prvih neodvisnih producentskih hiš v nekdanji Jugoslaviji. Med letoma 1998 in 2002 je bil direktor Filmskega sklada RS, zadnja leta pa deluje kot neodvisni filmski ustvarjalec. Podpisuje se pod najmanj 30 dokumentarnih in igranih filmov ter ducat portretnih filmov o slovenskih kulturnikih in umetnikih. Za svoja dela je bil nagrajen v Sloveniji in tujini.

Ko ste pred tremi desetletji posneli prvi dokumentarni film o novomeških Romih, ste z njim hote ali nehote postavili mejnik v slovenskem razumevanju romske kulture, hkrati pa ste lokalno in mogoče tudi širše spodbudili vrsto sprememb pri sobivanju z romsko skupnostjo. Prvi del dozdajšnje trilogije Opre Roma je sobivanje Romov z Dolenjci prvič prikazal tudi z romske plati, marsikaj pa se je pozneje, do leta 2003, ko je nastal drugi film Opre Roma II – Aven čhavora, spremenilo tudi na polju sobivanja. Drugi film je kritično preveril dotedanje dosežke, slabosti, namere in naloge, ki smo si jih avtor in sodelavci zadali ob prvem filmu.

Je novi film niza Opre Roma, ki ste ga ob podpori ministrstva za kulturo posneli v produkciji novomeškega Studia Vrtinec, sklepni del tri desetletja nastajajoče trilogije? Ne, tega ne morem reči. Razmere na področju romske emancipacije in integracije so še vedno zelo krhke in lomljive in prav lahko se zgodi, da se bom čez dve, tri leta lotil še četrtega dela. Namreč, vsi trije filmi se vrtijo le okoli nekaterih temeljnih problemov romske skupnosti – bivalnih razmer, izobraževanja in zaposlitvenih možnosti. Hkrati gre za zgodbo in dilemo mladega romskega človeka, ki se vedoželjen, marljiv in ambiciozen s svojim delom, izobraževanjem in uspehi uvrsti med pomembne osebnosti na krajevni, občinski in državni ravni, potem pa ga polagoma in skozi leta njegova zagnanost zapušča. Sicer ima še vedno voljo delati in pomagati tako Romom kot drugim krajanom, le vsa situacija v zvezi z romsko problematiko povzroči, da se odreče svojim funkcijam podpredsednika Zveze Romov Slovenije in občinskega svetnika. Pri svojem delu naleti namreč na takšne ovire, da spozna, da se kaj zares temeljitega in smiselnega sploh ne da narediti, saj se vse njegove ideje in predlogi razbijejo ob čereh tradicionalnih predsodkov premnogo Romov in banalnih administrativnih ukrepov državne oziroma občinske uprave.

Gre torej za zgodbo Bojana Tudije, glavnega lika vaših filmov z romsko-slovensko tematiko, ki je s prvim filmom leta 1983 prodrl v javnost. Kot je sam večkrat poudaril, je bilo sodelovanje pri vaših filmih pomembno gibalo njegovega osebnega razvoja. S premiero filma ste slovenske Rome v zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja opozorili na svetovni dan Romov, hkrati pa z njo zaznamovali prvo slovensko oziroma novomeško obeleženje tega praznika. Bi lahko vaše takratno delovanje označili za aktivizem? Vse to najbrž v veliki meri drži, zdi se mi le, da se beseda aktivizem bolj prilega nekemu drugemu obdobju v naši nedavni zgodovini, ko je bilo treba preobraziti stare družbene odnose. Lahko rečemo tudi, da je prvi film niza Opre Roma postal mejnik v dojemanju romske skupnosti na Novomeškem in tudi širše na Slovenskem. Prvo slovensko romsko proslavo smo organizirali skupaj z Bojanom in Cvetko Tudija ter še nekaterimi drugimi prijatelji in sodelavci. Naš namen ni bil zgolj predvajanje filma, temveč predvsem to, da bi se na področju reševanja romske problematike kaj premaknilo na bolje ter da bi spodbudili neko trajnostno gibanje. Takrat smo ustanovili tudi prvo romsko društvo za kulturo, izobraževanje in šport na Slovenskem. Prva zmaga romskih nogometašev proti ekipi takratnih miličnikov je bil dogodek epohalnih razmerij.

Kako bi sami opredelili svoje filme z romsko tematiko? Glede na publicistično razumevanje gre za dokumentarne filme, v katere pa pogosto vključujem igrane vložke, ki določena dokumentarna dejstva strnejo v neko višjo premiso, morda celo globalno metaforo. Tako prvi del filma opisuje stanje v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ki so ga urejali in nadzirali republiški ter občinski predpisi, referenti, svetovalci in socialna služba. In seveda zelo pogosto tudi takratna milica.

V drugem delu filmskega ciklusa, filmu Aven čhavora, Tudija pripoveduje zgodbo, kako so začeli v novomeški krajevni skupnosti Šmihel, kamor spada tudi njihovo romsko naselje, razmere postopoma spreminjati - tako Romi kot tudi drugi krajani.

Zadnji film iz ciklusa, Pot v gaj, kaže, kakšno in kako urejeno je šmihelsko romsko naselje in kakšni so njegovi prebivalci danes. Pravzaprav to ni več romsko naselje, temveč ena od šmihelskih ulic. Ulica Pot v gaj je hkrati primer, kaj se da doseči ob sodelovanju vseh vpletenih, Tudija pa v vseh naštetih filmih razmišlja in razpravlja o tem, da lahko Rom s poštenim delom in prizadevanjem dobro živi in obilo prispeva k skupnemu sožitju vseh krajanov. Po romsko se da živeti in preživeti tudi drugače.

Kako ocenjujete spremembe pri sobivanju z dolenjskimi Romi? V Šmihelu so se zgodili veliki premiki, drugje pa se zdi, da se zadeve ne premaknejo z mesta? Ob pogoju, da se za spremembe zavestno in trajnostno zavzame tudi širša družba na vseh ravneh bivanja in delovanja, bi lahko v Sloveniji v naslednjem desetletju dosegli pomembne spremembe, kar zadeva emancipacijo in integracijo romske populacije. V Šmihelu so, podobno kot v Prekmurju, ljudje že pred 20, 30 in več leti začeli graditi dobre medsebojne odnose, sodelovali so z Romi pri različnih skupnih opravilih, občasno so skupaj priredili zabavo na prostem. To so preproste skrivnosti, ki jih skuša tudi moj zadnji film izpostaviti kot pomembne dejavnike boljšega sožitja v skupnosti. V Šmihelu se jim kaj takega danes zdi samoumevno, pred desetletji pa je bilo drugače. Takrat je tudi na mladega Tudijo streljal nekdo iz mimovozečega avtomobila in ga ranil, ker mu je nekdo drug menda povedal, da je Tudija cigan in da se dela važnega, ker je svetle polti!

Kaj torej sporočate s filmom? Gre za dva kraka. Prvi kaže na to, kaj se zgodi, ko se nič ne naredi. Primer je novomeška Bučna vas, ko se samo psuje, negoduje, opravlja in Rome označuje za krive vsega slabega in zlega na tem svetu. Na drugi strani je krajevna skupnost Šmihel, ki je ob spoznanju, da prva usmeritev ne pelje nikamor, ubrala drugačno pot. Rezultati so vidni. Film pa ima, na žalost, tudi svojo pesimistično stran, saj je Tudija po vseh vloženih prizadevanjih in upih nazadnje obupal in odstopil z vseh svojih položajev. Eden najvplivnejših, najdejavnejših in najobetavnejših dolenjskih Romov je klonil zaradi neveščega ravnanja in birokratskega delovanja državnih in občinskih uradov ter inštitucij. To je najbolj pesimistično.

Kje vse boste film predstavili? Trenutno gre še za načrte in želje. Filme bomo morda kot trilogijo izdali v digitalni obliki, nameravamo ga predstaviti v Cankarjevem domu v Ljubljani, v okviru filmskega programa EPK v Mariboru, vsekakor pa, če bo le mogoče, tudi drugod po Sloveniji. V mislih imamo tudi televizijsko predvajanje in spletno predstavitev. Film bi radi opremili s kakovostnimi angleškimi in francoskimi podnapisi in ga čim več predvajali po Evropi. Konec koncev so Romi prisotni po vsej Evropi, povsod so odrinjeni, marsikje pa živijo še bistveno slabše kot v Sloveniji.

Na Madžarskem so Rome še nedavno preganjali v pogromih in jim požigali naselja, francoski predsednik Nicolas Sarkozy ima nekaj precej gorkih zamisli glede domačih in priseljenih Romov in tako naprej. Ne smemo pa pozabiti tudi na naš domači Ambrus in na bombaše na Dolenjskem. Svet še vedno ali pa znova ogrožajo predsodki, nestrpnost, nasilje in sovraštvo. Temu pa se je treba vedno in povsod postaviti po robu.