FDF: Belluscone. Sicilijanska zgodba

Franco Maresco, satirik in filmski ustvarjalec iz Palerma, je v svojem domačem mestu že pred leti začel snemati dokumentarec o takrat še aktualnem italijanskem premierju Silviu Berlusconiju in njegovih povezavah s sicilijansko mafijo. Ko je Berlusconi, politik z najdaljšim premierskim stažem v povojni zgodovini Italije novembra 2011, na višku tamkajšnje finančne in dolžniške krize, odstopil s položaja predsednika vlade, je Maresco projekt opustil – menda zato, ker glavni subjekt njegovega dokumentarca za širšo italijansko javnost ni bil več zanimiv –, sam pa izginil neznano kam.

Marescov trud vendarle ni bil zaman. Režiser je v vmesnem času posnel na stotine ur najrazličnejših humornih in bizarnih posnetkov, ki tvorijo osnovo njegovega najnovejšega (dokončanega) filma Belluscone. Sicilijanska zgodba. Čeprav je Berlusconi s političnega vidika trenutno resda nekoliko passe, nam Maresci skozi formo lažnega dokumentarca (t. i. mokumentarca) o snemanju svoje propadle produkcije pokaže, da je Berlusconijev duh še kako živ. Še posebej na Siciliji, kjer medijskega mogotca in enega najbolj razvpitih evropskih voditeljev zadnjih dvajsetih let tudi po njegovem sestopu z oblasti častijo kot boga.

Parada sicilijanskih čudakov z nekdanjim vitezom v gostujoči vlogi Resnični Belluscone (tako Sicilijanci izgovarjajo njegov priimek) ima v Marescovem nenavadnem filmu gostujočo vlogo (tu in tam se pojavi na kakšnem arhivskem posnetku), ima pa zato svojega fellinijevskega dvojnika Ciccio Miro – iskalca talentov, glasbenega promotorja, televizijskega voditelja in organizatorja uličnih zabav, ki ne zna izustiti niti enega smiselnega stavka in ki izjemno nespretno prikriva svoje povezave s sicilijanskim kriminalnim podzemljem. Oba moška družita podobna življenjepisa in podobni "prijatelji", za katere opravljata najrazličnejše "usluge".

Prav maloumni Miro je osrednja osebnost Marescove kaotične pripovedi o vpregi politike, organiziranega kriminala, tabloidnih medijev in cenenega šovbiznisa, ki je omogočila Berlusconijev vzpon in skozi katero nas vodi filmski kritik Tattija Sanguinetija. Ta poskuša na podlagi režiserjevih zapiskov in posnetkov ter prek pogovorov z ljudmi, ki so pri snemanju sodelovali, doumeti, kaj je šlo pri projektu narobe. O svojem filmu, ki "lebdi v strašnih vicah nedokončanih del", se v tretji osebi razgovori tudi režiser, vendar se na njegova pojasnila ne moremo zanašati.

Pisano druščino sicilijanskih čudakov, v družbi katerih preživimo največ časa, zaokrožujeta značilna predstavnika sicilijanskih neomelodikov: malo znani pisec besedil in avtor glasbe Salvatore De Castro - Erik ter osladen, a med palermskimi najstnicami izjemno priljubljen, pevec Vittorio Ricciardi. Duet je za Marescov dokumentarec prispeval uspešnico Rad bi spoznal Berlusconija, pozneje pa s prepiri okoli avtorskih pravic izdatno prispeval k temu, da film ni ugledal luči sveta. Kaj pravzaprav je neomelodična glasba, nam ne zna razložiti nihče, še najmanj izvajalci sami, vse skupaj pa precej spominja na srbski turbofolk.

"Bolje mafija kot država" Vsi omenjeni so le glavni igralci v Marescovem tragikomičnem teatru absurda, še zdaleč pa ne edini. V filmu se zvrsti toliko imen najrazličnejših mafijcev, politikov in sodnikov, da jim bodo težko sledili tudi največji poznavalci italijanske oziroma sicilijanske družbe, dodatno težavo pa predstavlja nekoherentna naracija, ki gledalcem preprečuje, da bi iz kaotičnega dogajanja že med samim ogledom izluščili rdečo nit filma.

Maresco odpira teme hitreje, kot pa jih zapira, številni segmenti, kot na primer tisti o sicilijanskih zapornikih, ki prejemajo šifrirana sporočila prek televizijskih čestitk in pozdravov, pa kar nekako obvisijo v zraku.

Če se boste med množico imen in različnimi, na videz nepovezanimi podzgodbami izgubili, nikar ne skrbite preveč. Zapomnite si, da nam Maresco pripoveduje zgodbo o Siciliji, ne o posameznikih. Berlusconi je samo produkt specifičnega okolja, v katerem velja država, še posebej njeni represivni organi, za ljudskega sovražnika številka ena in v katerem uživajo kriminalci sloves zaščitnikov in svetnikov. To pomeni, da berluskonizem ni le političen, ampak predvsem družben fenomen.

Če je nekaj uprizorjeno, še ne pomeni, da ni resnično Eno ime sem si vendarle zapomnil. Gre za Marcella Dell'Utrija – nekdanjega senatorja, premierjevega svetovalca ter soustanovitelja stranke Naprej Italija, ki je deloval kot vezni člen med mafijo in Berlusconijem. (Dell'Utri je bil tisti, ki je Berlusconiju v začetku 70. predstavil njegovega bodočega vrtnarja in konjušarja, člana Cosa Nostre Vittoria Mangana.)

Po šestih mesecih Marescovih prošenj je gospod vendarle pristal na intervju z režiserjem. Vsi njegovi odgovori so skoraj enaki tistim, s katerimi nas spravlja v smeh Ciccio Miro, v odločilnem trenutku, ko nam želi Dell'Utri izdati pomembno skrivnost, pa se zgodi nekaj nepredstavljivega: na posnetku zmanjka tona in njegova velika skrivnost izzveni v prazno.

Se je to tudi za res zgodilo? Najverjetneje ne. V vsej tej zmešnjavi je nemogoče ločiti resnico od fikcije in določiti, kdo od nastopajočih se pred kamero samo pretvarja, glede na to, da to počnejo vsi – edino vprašanje je, ali to počnejo po navodilih režiserja ali zato, da se ne bi zamerili svojim prijateljem. Konvencionalnejši dokumentarec o obravnavani tematiki ne bi bil nič bolj iskren, kvečjemu velja nasprotno. Prav zato lahko upravičeno predvidevamo, da je Maresco zaradi molka in nasprotovanja lokalnega prebivalstva že zelo zgodaj izoblikoval trenutni koncept filma in da nanj ni vplival razvoj političnih dogodkov.

Če je nekaj zaigrano oziroma uprizorjeno, še ne pomeni, da ni tudi resnično oziroma zasidrano v realnosti, pa čeprav se nam zdi še tako absurdno. Bi verjeli, da je Dell'Utri nekoč trdil natanko to, kar trdijo vsi drugi nastopajoči: da mafija ne obstaja? Njegova skrivnost je lani, ko ga je sodišče zaradi sodelovanja s to namišljeno organizacijo obsodilo na sedem let zapora, kljub vsemu privrela na plano.