Ekskluzivni pogovor z ustvarjalci filma Lomilec src

Romain Duris je eden najbolj uspešnih in vidnih francoskih igralcev svoje generacije. V petnajstih letih je posnel je že 33 filmov. Prihaja iz družine umetnikov in se igralstva ni učil, ko ga je na ulici opazil nekdo, ki je iskal igralce za nek film. Prvo vlogo je dobil v filmu Le Péril JeunePrejel je precej nagrad in je najljubši igralec francoskega režiserja Cedrica Klapischa – nastopil je kar v šestih njegovih filmih. V igri je bil za tri cezarje – za Gadjo Dilo (1999), Peut-etre (2000) in The Beat That My Heart Skipped (2006) – in sodeloval z velikim številom uglednih igralcev, kot so Isabelle Adjani, Juliette Binoche, Jean-Paul Belmondo in Fabrice Luchini. Leta 2008 je ob Johnu Malkovichu igral v svojem prvem filmu v angleščini Afterwards, zdaj pa se prvič v svoji karieri podaja še na gledališke odre.

Romain Duris: Prestrašen sem bil

Kako ste se odzvali, ko ste prebrali scenarij za ta film? Prestrašen sem bil! (smeh) Resno ... osrednja zamisel filma in lik Alexa sta me takoj pritegnila. A pred tem še nisem posnel romantične komedije, zato nisem imel s čim primerjati. Zdelo se mi je edino pravilno, da bo režiserjeva vizija tisto, kar bo filmu dajalo pečat, zato sem se takoj hotel dobiti s Pascalom Chaumeilom. Med najinimi pogovori sem dojel, da gre za nekoga, ki se rad odzove, ki se zna prilagajati in je odprt za predloge. Za nekoga, ki ni ohol in se ne dela, da je nekaj več, pa hkrati natanko ve, kaj hoče.

Kaj ste mu med temi pogovori predlagali? Jaz sem takoj hotel, da je romantična plat filma bolj v ospredju in da se na primer poudari romantično srečanje med mojim in Vanessinim likom. Kot ljubezen na prvi pogled v angleških komedijah, kakršna je Notting Hill, kjer bi radi, da se junaka poljubita in smo nad tem, čeprav to pričakujemo, še vedno očarani.

Kako bi opisali lik Alexa? Gre za možakarja, ki se prebija skozi življenje in je okusil že mnogo propadlih ljubezni, a je bister; in ko spozna Juliette, naposled odkrije ljubezen.

Kako je bilo sodelovati z Vanesso? Prej je nisem poznal, a sem si vedno želel delati z njo, saj jo kot igralko naravnost obožujem. Na snemanju mi je bilo všeč, kako upodablja lik: sprva je kot Juliette zelo hladna, potem pa se sprosti. Njena igra je prefinjena, in zdaj, ko sem videl, kako dela, to ni nič čudnega. Od prvega do poslednjega dne snemanja sva igrala tako, da sva se poslušala in se dopolnjevala. Spada med redko sorto igralk.

Navdušilo nas je tudi to, kakšno navezo imate že od prvega prizora s sokrivcema Julie Ferrier in Françoisom Damiens. Kako ste vzpostavili to navezo? Čisto preprosto: z njima morate za pet dni v Maroko in se v avtu popeljati na osemuren izlet v puščavo – pa ste prijatelji. Vsekakor se to zgodi le, če za film najdete dobro zasedbo. Tu se izkažeta pamet in moč režiserja, saj kot režiser pod isto streho pripelje različne osebnosti. Ko smo se spoznali, je bil to velik trenutek, a ni bilo časa za zabavo in igrice, sam smo se morali osredotočiti na delo – spoznali smo se namreč prvi dan snemanja. Pozorno smo poslušali Pascala, opazovali, kako dela, da smo dobro opravili svoje delo, saj smo vedeli, da ne bo veliko novih poskusov snemanja istega prizora. A to, kako noro smo se začutili med seboj, nam je prihranila veliko časa.

Je prav zaradi tega prizor, v katerem Françoisa Damiensa učite korakov iz Umazanega plesa, tako zabaven? Kako ste ga posneli? Malo smo improvizirali. Če Françoisa preveč utrujate, bo pozabil na svoje replike in vse zamešal – genialno! A prizor je bilo težko posneti, saj se nisem mogel nehati smejati. Nisem ga moral več pogledati. Pascal je ta humor odlično prenesel na platno. To je počel vseskozi – bolj kot besede mu je bilo pomembno vzdušje.

Vanessa Paradis: slavna pri 14-ih

Manekenka, pevka in igralka Vanessa Paradis je postala slavna pri 14-ih, ko je njena pesem Joe Le Taxi 11 tednov prebila na vrhu francoske lestvice in uspela v 15 državah.

Od takrat je zgradila uspešno glasbeno, filmsko in manekensko kariero. Pri 18-ih je za debitantsko vlogo v filmu Noce Blanche prejela cezarja za najbolj obetavno igralko in nagrado Romy Schneider. Leta 2000 je bila v igri za cezarja za vlogo v filmu La Fille Sur Le Pont. Med njenimi legendarnimi soigralci so Jeanne Moreau, Gerard Depardieu, Alain Delon in Jean-Paul Belmondo, Lomilec src pa je njena prva romantična komedija. Trenutno je Vanessa obraz Chanelove linije črtal za ustnice Rouge Coco in linije torbic Coco Cocoon. Kmalu bo s svojim dolgoletnim partnerjem Johnnyjem Deppom začela snemati film My American Lover o francoski pisateljici in filozofinji Simone de Beauvoir.

Iz kakšnega razloga ste si želeli sodelovati pri tem filmu? Scenarij me je nasmejal. Čisto sem bila očarana. Običajno me pritegnejo bolj dramatični scenariji, a všeč mi je bila režiserjeva vizija in to, da Alexa igra Romain Duris, kar je precej nepričakovano, saj v takšnem žanru običajno ne igra.

Je bil velik izziv igrati v filmu, ki stoji na križišču žanrov romantične komedije, vohunskih in akcijskih filmov? Na začetki sem bila malo na trnih; ni me strah igrati v drami ali upodabljati srce parajočih čustev, toda Lomilec src je poln akcije in dialogi morajo biti dobro tempirani. Če pretiravaš pri igri, lahko izpadeš neumno; prefinjen moraš biti.

Ste bili pred snemanjem plesnega prizora z Romainom Durisom kakšne pomisleke? Vedela sem, da bom morala za ta prizor veliko vaditi in se pripravljati, a sem se ga veselila, četudi malo s strahom. Trdo sva garala, a se tudi veliko nasmejala.

Kakšen lik ste hoteli ustvariti? Z režiserjem vsa pomislila na glamur Hollywooda v štiridesetih in petdesetih. Juliette je morala biti bleščavo dekle z močno osebnostjo; jaz sem ji dala avtoritativen in energičen naboj. Tudi moji kostumi so bleščavi; nosim visoke petke, zaradi česar sem še bolj ženstvena. Glavo sem morala nositi pokonci in se zibati v bokih.

Kakšni se vam zdijo soigralci oz. njihova igra? Osupljivo je bilo opazovati, kako Romain igra različne plati svojega lika – kot bi to počel že vse življenje. Rekla bi, da je odigral kakšnih 12 nalog in identitet. Od sebe da vse, a vedno ostane pretanjen. Z njim je lepo delati. In tudi v mesecih z Julie Ferrier in Françoisom Damiensom sem uživala; navdušila sta me.

Pascal Chaumeil: učenec Luca Bessona

Pascal Chaumeil je kot pomočnik režije delal pri francoskih filmih Je Suis Le Seigneur Du Chateau, Un Ete D’orages, Une Nouvelle Vie in Leon. Z Lucom Bessonom je kot režiser druge ekipe sodeloval pri filmu The Fifth Element in Besson je produciral dva njegova kratka filma. Čeprav je Lomilec src njegov prvi celovečerec, je Pascal režiral prek sto oglasov, humorističnih nanizank in TV filmov.

Kako se prišli do projekta Lomilec src? S producentom Nicolasom Duvalom Adassovskyjem sem že sodeloval, pa mi je v branje dal scenarij. Navdušila me je zamisel o nekom, ki razdvaja pare, a me je zanimalo nekaj podrobnosti v scenariju. Dobil sem se s scenaristom Laurentom Zeitounom in skupaj sva scenarij predelala ter mesec dni pozneje oddala novo verzijo. Potem smo začeli iskati igralce.

Se vam zdi razdvajanje parov nemoralno ali politično nekorektno? Film politično ni povsem korekten; skoraj nekakšen družben komentar je. Alex prihaja iz manj privilegiranega okolja kot Juliette, mladenka, ki naj bi jo zapeljal, zato se film dotika tudi vprašanja družbenih razredov in poudarja, da je treba zaupati svojim instinktom – družbenim konvencijam navkljub. Četudi so Alexove metode včasih vprašljive, pomaga ženskam pri bistvenih odločitvah, tako da gre, če potegnemo črto, za precej načelno zamisel.

Kako ste izbrali igralce? Film je razvijajoča se ljubezenska zgodba. Gledalcem sem hotel ponuditi nekaj drugačnega, a še vedno nekaj, kar bo seksi. Vanesso Paradis in Romaina Durisa smo izbrali precej hitro, Julie Ferrier prav tako. Pri njej nas ni pritegnila zgolj sposobnost upodabljanja mnogih likov, temveč tudi njena karizma. Polna je energije, zelo fizična in polna presenečenj. Julie je v nekatere prizore vnesla komedijo, čeprav jih sprva nismo načrtovali kot take.

Kaj ste želeli doseči z ritmom, režijo in montažo? Moje edino vodilo je, da nimam nobenih vodil. Sovražim vnaprej pripravljene zamisli. To me je vodilo pri vsem, kar sem posnel doslej, pa me tudi tokrat. Zamisli rad dobivam skupaj z igralci in jim tako omogočam prostor. Njihova ustvarjalnost mi je veliko pomeni.