Državljan nevarnih namer: Nasilje za masko pravice

Uvertura v film Državljan nevarnih namer je precej hitra: srečno družinsko življenje treh ljudi prekineta dva vlomilca, ki umorita ženo in hčerko, medtem ko mož preživi. Čeprav ne more verjeti svojim ušesom, ga mladi tožilec Nick (Jamie Foxx) prepriča, da je dogovor z enim od zločincev boljša izbira kot potencialno neuspešno sojenje. Deset let kasneje, ko obsojenega zločinca čaka usmrtitev, se izkaže, da Clyde (Gerard Butler) ni le zelo nadarjen izumitelj, ampak tudi nekdanji državni plačanec, visoko izurjen in izjemno inteligenten. Vso inteligenco pa je žal vložil v kovanje popolnega in širokega maščevanja, ki ni naperjeno le proti neposredno vpletenim ljudem, ampak kar proti celotnemu pokvarjenemu pravosodnemu sistemu. Velikopotezno, ni kaj.

V osnovi je film napet in zelo gledljiv, napeti prizori ter preobrati se vrstijo en za drugim in gole filmske zabave vsekakor ne manjka. A po drugi strani filmu manjka nekaj logike in bolj prepričljive igre, saj se prvi atribut Butlerja zdi njegovo izklesano telo, medtem ko Foxx razkazuje vrsto lepih oblek.

Na čigavo stran naj se postavi gledalec? Maščevanje v Državljanu nevarnih namer je tako vseobsegajoče, da postane nasilje sčasoma čedalje bolj pretirano in nerazumljivo. Čeprav gledalec sprva simpatizira z maščevalnim očetom, se ta simpatija kmalu izgubi, poleg tega pa vseeno ni na strani tožilstva. S kom naj torej drži gledalec?

Celovečerec na hitro ošvrkne pomembna vprašanja sodobnega pravosodnega sistema in se pretvarja, da ga žene raziskovanje pravice. Tiste "prave" pravice in ne pravice, ki jo preoblikujejo različni kompromisi. Brez prave volje podreza v absurdnost različnih dogovorov z zločinci, a ne reši ničesar, temveč vse skupaj izkoristi le za uprizarjanje različnih, večinoma nemogočih načinov za upostošenje. Pričakujte nekaj napetih trenutkov ter pravo akcijsko zabavo na čedalje bolj trhlih nogah in nič drugega.