Berlinale 2011: poglavje nemške zgodovine razburkalo novinarje

Film Pride dež, pride sonce je že četrti film režiserja Yoo-ki Leeja, ki je do zdaj na Berlinalu sodeloval trikrat, in sicer v sekciji Forum. Njegova zgodba govori o paru, ki se po petih letih na ženino pobudo razhaja. Poslavlja se žena, zaradi drugega moškega. To je že tretji film letošnjega Berlinala, kjer žena zapusti moža. Kot je dejala glavna igralka Soo-jung Lin, ki v Južni Koreji velja za veliko zvezdnico, je najprej mislila, da je žena egoistična, ker zapušča moža zaradi drugega. Vendar kot se je izkazalo med snemanjem, je ugotovila, da je le v konfliktu. Ne ve, ali ga ljubi ali ne, mogoče ga je samo morala zapustiti. "Veliko raje bi kričala ali pa razbijala in tako pokazala svoja čustva do moža v času, ko sva se poslavljala, vendar sem morala tiho pokazati, kako trpim v svoji ljubezni. In to je naporno delo, vendar sem lahko razvila globino," je dejala Soo. Njen soigralec Bin Hyun, ki je ob prihodu na novinarsko konferenco izzval množično vzdihovanje korejskih novinark, je dejal, da je vlogo v nizkoproračunskem filmu sprejel zato, ker se film lahko spreminja le s takimi filmi, ki se dotaknejo naših čustev. "Ni vse v akcijskih filmih. Pripravljali smo se zelo intenzivno, da smo potem lažje prikazali njun miren odnos in bolečino, ko ga končujeta," je povedal Bin Hyun, velika zvezda korejskega filma.

Režiser se je njune zgodbe lotil z dežjem, to je bilo edino zvočno ozadje filmu, ki se poigra tudi s soncem, kar pa je za gledalca kar malo moteče, saj ne sodi v žalosten kontekst filma. "Hotel sem pokazati, da četudi mož ostane sam, bo tudi zanj posvetilo sonce. Mogoče pa sem hotel pokazati, kako bi se film lahko končal," je dejal režiser Yoo-ki Lee, ki še ne ve, kako bodo film sprejeli Korejci, saj so ga na Berlinalu predstavili premierno. Vendar ne dvomi o uspehu filma, saj je razhod in poslavljanje dveh oseb univerzalna tema, ki ni nikjer drugje na svetu veliko drugačna.

Po liričnem uvodu v sedmi dan Berlinala je na prizorišču novinarske konference v prestižnem hotelu Hyatt završalo, saj se film Kdo drug, če ne mi dotika poglavja nemške zgodovine, o katerih je napisanega in posnetega bolj malo. Začetek študentskih uporov je prikazan skozi osebno zgodbo Bernwarda Vesperja in Gudrun Essling, ki se prav tako razhajata in zbližujeta, pa ju dokončno loči Gudrunina odločitev, da se bo za pravico na svetu borila s terorizmom. Film, kot je zagotovil režiser Andreas Veiel, ni zgodovinski dokumentarni film, saj zaradi boleče tematike ni našel dovolj sogovornikov, da bi naredil dokumentarni film. Tako na prvi dve vprašanji o žrtvah in občutku krivde, ki naj bi prežemal moderno Nemčijo, režiser in igralca ter producent niti niso hoteli odgovarjati oziroma, bolje rečeno, vprašanja niti malo niso bila na mestu. Film je sedma umetnost in mnogi so režiserju čestitali za izredno delo, kako je prepletel ljubezensko zgodbo z nemškim terorizmom. Igralca Lena Lauzemis je izvrstno upodobila Gudrun, ki za višje cilje žrtvuje svoje materinstvo. August Diehl pa je bil izjemen kot moški, ki hoče svet spremeniti s pisano besedo. Njegov značaj počasi propada, dokler ne pristane v ustanovi.

Ko se končajo konference, se svet Berlinala zavrti okrog rdeče preproge, kjer vsak novinar in vsak fotograf čaka na svojo priložnost, da se bo spogledal s katero od svetovnih filmskih zvezd. Trenutno čakamo, da se po rdeči preprogi sprehodijo zvezdniki omenjenega nemškega filma, in se veselimo večerne predstavitve filma Late Bloomers z Isabello Rosselinni v glavni vlogi. Film bo prikazan v netekmovalni sekciji Berlinale Special. Med tekmovalnimi filmi pa žiranti najboljšo prihodnost napovedujejo iranskemu filmu Nader in Simin – ločitev režiserja Asgharja Farhadija. Isto naklonjenost žirija poklanja madžarskemu filmu Torinski konj režiserja Bela Tarra.