Barely Modern

Poskočno domačo trojico Barely Modern smo v zadnjem letu tako pogosto spremljali na koncertih po ljubljanskih klubih, da se nam je njihov debitantski album bolj kot prvenec zdel zbirka uspešnic. Težko pričakovani album prinaša 13 skladb, ki odzvanjajo zdaj sicer že skoraj malce pozabljene bende iz obdobja, ko so se imena sestavljala po principu The + nekaj v množini. Preprost, osnoven, a ravno dovolj domišljen "garažni" rock'n'roll v prvi studijski izvedbi navdušuje.

Poleg vpliva The Strokes in The Libertines na We Cruise Like Tom Does slišimo tudi prizvoke nekaterih starejših bendov iz britanske zlate dobe punka in novega vala, na primer The Only Ones in The Jam. Kljub precej jasno začrtanemu slogu ima bend z najboljšim stajlingom daleč naokoli tudi ravno dovolj poguma, da si upa posneti počasnico, kot je izvrstna Mr. Man, ali pa celo doda malce bluesovskih kitar v Feline Blues.

A glavni favoriti albuma so seveda skoraj popevkarsko spevne skladbe z nalezljivimi refreni in spremljevalni vokali. I See Evil, Television, Bubba Television, They Don't Say Hello in seveda Blue Wide Screen so tako melodične, da se zdi, kot da jih že od nekdaj poznamo, besedila pa ravno prav spodobna, da ne bi škodilo, če bi pri vokalu malo manj hreščalo.

Barely Modern smo sicer vajeni v surovi, koncertni pojavni obliki, zato je studijska različica morda malce manj razburljiva, kot smo pričakovali, a vseeno gre za eno tistih skupin, ki bi jo brez sramu izvozili v tujino, nato pa se hvalili, da smo jih poslušali že takrat, ko so še razbijali v ljubljanskih klubih.

We Cruise Like Tom Does je album, ki so ga po uspehu na terenu morali posneti, hkrati pa verjamemo, da gre zgolj za napovednik, saj od Barely Modern pričakujemo še veliko.