Audioslave

TIP: Že tretjič na isto finto.

Audioslave so odličen primer spektakularnega modernega kitarskega rocka. Ta super-zvezdniška zasedba, ki jo sestavljajo nekdanji člani vse bolj čislanih Rage Against The Machine ter nekdanji pevec Soundgarden Chris Cornell, se je že dodobra udomačila v ušesih in zavesti ljubiteljev kakovostnega rocka. Audioslave so na dveh albumih demonstrirali vse in še več, kar krasi sodobni rock - odlično in vseskozi brezhibno izvedbo, nekaj spektakularnih glasbenih rešitev, state of the art produkcijo in brezkompromisno rock držo. Tako je bilo pričakovati, da bo band po relativno uspešno prebrodenem sindromu drugega albuma na svojem novem izdelku Revelations pokazal še kaj zares novega, drugačnega in predvsem (glede na njihov sloves in minulo delo) tudi še kaj nikoli slišanega.

No, na Revelations se to ni zgodilo. Nove skladbe so bolj ali manj podobne prejšnjim. Predvsem pa je podoben njihov pristop. Audioslave tako tudi tokrat gradijo na ubijalski ritmiki, kitarskih ekstravagancah Toma Morella, dramatičnem petju Cornella ter na ne ravno izvirnih kitarskih riffih. Cornell je tudi tokrat vse odpel v legah, ki jih v živo niti slučajno ne more ponoviti. Ampak to je del zvočne slike, ki je tudi na Revelations perfektna. Tudi vse ostalo je narejeno na enak način in vse se odvija v istem grooveu kot na prejšnjih dveh albumih.

Revelations se od predhodnikov razlikuje le v podrobnostih. Predvsem je zvok tokrat še malo bolj klasično rockerski. Prav tako je na Revelations manj zmaličena funkoidne ritmike, kot tudi tistih hibridnih metalskih kitarskih ekstravaganc. Morda najbolj drugačne so tokrat balade, ki pa so še vedno narejene v njihovem že slišanem duhu. V celoti pa so skladbe še kanček bližje sredinskim novorockerskim dogajanjem.

Revaltions ni slab album in vsi, ki ste imeli Audioslave radi do sedaj, jih boste imeli radi tudi po tem albumu. Špon skupine je še vedno unikaten ter energičen in ga ne more ponoviti nihče drug. Ampak dejstvo, da smo od njih vse to že (vsaj enkrat) slišali, pa ostaja alarmantno. Vprašanje, ali so se Audioslave odločili, da bodo trgu dali točno tisto, kar pričakuje, in nič več, sicer ostaja odprto do naslednje plošče. Prav tako ostaja nerešen tudi dilema, ali se je skupina uklonila interesu velike založbe, ki po naravi noče preveč tvegati, in bo še naprej objavljala podobne si albume, dokler se je trg ne naveliča. Seveda pa obstaja tudi tretja možnost, namreč ta, da se je skupina načrtno odločila ohraniti status quo do naslednje plošče, ki bo še kanček bolj mehka in sredinska. Z njo pa bi se tako na čim bolj neopazen način (ne da bi preveč izgubila na drži) prebila v bolj komercialne loge. Če bo obveljala slednja možnost, potem je z Audioslave konec. Ta sicer strogo korektna plošča pa nobene izmed teh možnosti ne negira, in prav to je njena morda največja slabost.