15 legendarnih Tarantinovih trenutkov

Quentin Tarantino je, kljub mnogim vplivom zgodovine sedme umetnosti, nedvomno eden največjih režiserjev sodobnega časa, ki je na svoji enaindvajset let dolgi filmski poti vplival na delo marsikaterega od svojih mlajših kolegov, se na zanj značilen način lotil žanra kriminalke, se osvobodil okovov sprejetih konvencij, ga osvežil ter v svojih krvi in nepozabnih dialogov polnih filmih ustvaril like, ki še danes veljajo za nepogrešljiv del sodobne popularne kulture. Film za filmom ljubitelji njegovega filmskega izraza nestrpno pričakujejo njegovo naslednjo mojstrovino in z vsakim filmom se na YouTubu znajde vrsta legendarnih trenutkov, ki so ljubitelje njegovih del najbolj zabavali.

Na dan, ko kultni režiser praznuje petdeset let, smo po YouTubu malce pobrskali tudi mi in se spomnili na nekaj od tistih trenutkov, ki smo si jih najbolj zapomnili.

Paranoja, nezaupanje in masaker

Stekli psi so nedvomno izjemno krvav film, ki govori o "vrednotah in zvestobi" takšnih ali drugačnih kriminalcev ter njihovi paranoji – ta v svojem vrhuncu pripelje do trenutka, ko se sproži več pištol naenkrat, na tleh skladišča pa ostane le krvava zmešnjava. Vse jasno, toda kdo je ustrelil Nice Guya Eddieja?

Papa, gospod Adolf Hitler

V svojih Neslavnih barabah je Tarantino spremenil potek druge svetovne vojne – največje nacistične veljake je zbasal v pariško kinodvorano in s pomočjo maščevalne judovske Francozinje vse skupaj ugonobil v neusmiljenih plamenih. Za piko na i pa je Hitlerja tudi nekajkrat preluknjal.

Zlata ura

Christopher Walken se v Šundu kot veteran vojne v Vietnamu pojavi le v enem prizoru in s tem poskrbi za enega najimpresivnejših monologov filma.

"Mislim, da vsi mislimo, da so bile vrečke dobra ideja"

Čeprav je bil Ku Klux Klan osnovan šele po koncu ameriške državljanske vojne, se je Tarantino v svojemu Djangu brez okovov poigral z njegovimi ranimi začetki. Obremenjeni čredi rasističnih tipov je nadel bele, nerodno sešite vrečke in jih vpletel v precej vsakdanji, slaboumen prepir, s tem pa poskrbel za najbolj smešne minute filma.

Ustrelil je Ordellovo svetlolaso deskarko!

Čeprav Jackie Brown morda ni tako brutalno krvav film, kot smo jih od Tarantina vajeni, je smrt seveda vseeno neizbežna. Ena od najbolj nepričakovanih je tista, ko Louis na parkirišču pokonča nič hudega slutečo Melanie in s tem pokaže svojo neizbežno kriminalno naravo. In tako kot je značilno za veliko Tarantinovih nenadnih smrti, se bolj kot brutalna morda tudi ta zdi celo neprijetno smešna.

Oko za oko!

Duet filmov Ubila bom Billa gledalcu postreže z veliko mero nasilja in krvi – ko se soočita Beatrix Kido in Elle Driver, Tarantino svoj odmerek maskara nadgradi z nepričakovanim trenutkom, v katerem Beatrix svoji nasprotnici meni nič tebi nič izruva oko, ga pohodi, slepo Elle pa v bolečinah zvijajočo se pusti na tleh.

Ne, to ni skladišče trupel!

Tarantino med pisanjem svojih scenarijev nekaj vrstic nameni tudi liku, ki ga odigra sam – in čeprav se po mnenju mnogih pred kamero odreže precej slabše kot za njo, se zdi, da v svojih vlogah izredno uživa. V Šundu si je na primer spisal zabaven monolog, ki si ga je večkrat pogumno začinil s kontroverzno besedo "nigger" – besedo, ki jo je v lanskem Djangu brez okovov popeljal do vrhunca.

Prehitro slovo

Tarantino izjemno rad poskrbi za to, da s filmskega platna nenadoma izbriše nekatere od najbolj karizmatičnih likov – kakopak je to taktiko ubral tudi v Neslavnih barabah. Do tega trenutka je pripeljal s precej dolgim in intenzivnim prizorom v kletnem baru, polnem prepotentnih nacistov, med katerimi se znajdejo zavezniški snovalci zarote, za katere pravzaprav navijamo. Vse skupaj naraste do izjemno napetega trenutka – ta se konča z razmesarjenimi nacističnimi modi in na gledalčevo žalost tudi smrtjo dveh najbolj všečnih likov: Archieja Hicoxa in Huga Stiglitza, v katera sta se prelevila Michael Fassbender in Til Schewiger.

Ubila bom Billa, še prej pa Bucka!

Kaj bi storili, če bi se v bolečinah prebudili iz kome in ugotovili, da je vaše telo tako rekoč na prodaj? Za "nesrečno nevesto", željno maščevanja, zadostuje napad na ahilovo tetivo in nekaj udarcev z vrati!

Kladivo? Ne, katana!

Za kakšno orožje bi poprijeli, če bi se želeli krvavo maščevati? Kladivo, motorno žago ali celo kaj drugega? Butch Coolidge se v Šundu sprehodi med policami in v strahu za svoje življenje razmisli o učinkovitosti več kosov potencialnega orožja – zmaga katana!

Romanca dveh legendarnih igralcev

Čeprav je za film True Romance Tarantino napisal le scenarij, režijo pa prepustil pokojnemu Tonyju Scottu, je v filmu več kot očitno prisoten. Eden od najbolj legendarnih trenutkov je nepozaben dialog, ob katerem si na velikem platnu besede prvič v zgodovini sedme umetnosti izmenjujeta Dennis Hopper in Christopher Walken.

Pazite, tu so Stekli psi!

O prvi sekvenci filma Stekli psi pravzaprav ni treba izgubljati besed. Kul glasba, črne obleke, sončna očala in skupina pokvarjenih tipov z obrazi legendarnih igralcev je vse, kar potrebuješ za enega najbolj legendarnih filmskih prizorov – tega je dandanes mogoče opaziti tudi na majicah in takšnih ali drugačnih spominkih.

"Zblazneli" King Schultz

Ko King Schultz s svojim novim kolegom Djangom prijaha v mesto in zahteva šerifa – "ne maršala, šerifa!" –, spije pivo, nato pa meni nič tebi nič šerifa tudi pokonča, Djangu ni jasno, kaj se bradatemu sivemu možu plete po glavi. Nato Schultz meščanom hladno veli, naj zdaj pripeljejo maršala. Ko ta prispe, mu pojasni svoje dejanje, gledalec pa se po tihem veseli, da je Tarantino k filmu spet povabil genialnega Christopha Waltza.

Kdo je Hans Landa, kdo je Christoph Waltz?

Za to, da Waltza dandanes pozna tako rekoč ves svet, se gre zahvaliti ravno Tarantinu – ta ga je v Neslavnih barabah postavil v vlogo inteligentnega, hladnega, a neusmiljenega lovca na Jude Hansa Lando. Napisal mu je nekaj najbolj izjemnih vrstic, ki jih je igralec interpretiral na edinstven način, s katerim je, čeprav gre za popolnoma drugačen lik, življenje vdihnil tudi Schultzu. In kateri je prvi Waltzov prizor, ki se nam je vtisnil v spomin? Prvi prizor Neslavnih barab, seveda – ta je postregel z izjemnim dialogom, pravzaprav monologom, muzanjem in napetim zasliševanjem, ob čemur je Waltz poskrbel za to, da se pitje mleka zdi presneto kul.

G… d… mo… fu…!

In če lahko rečemo, da nam je Tarantinov, obakrat z oskarjem nagrajeni Christoph Waltz nedvomno prirasel k srcu, si Tarantinovega sveta preprosto ne moremo predstavljati brez njegovega dolgoletnega sodelavca Samuela L. Jacksona. Mojster kletvic Tarantinovim likom vdihne tisto, kar jih dela tako edinstvene, brutalne, pa tudi smešne.