Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Nedelja,
27. 10. 2013,
14.44

Osveženo pred

6 let, 7 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

Nedelja, 27. 10. 2013, 14.44

6 let, 7 mesecev

OCENA FILMA: Gravitacija

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 2
Najboljši film leta? Roger that! To in še veliko več. Prepustite se sili Gravitacije in obljubljam vam, da vas bo popeljala med zvezde.

Če sem lahko malo bolj oseben: zaradi filmov, kot je Gravitacija (Gravity), rad počnem, kar počnem. Ne samo da je izkušnja odtehtala številne mučne ure, ki sem jih letos po službeni dolžnosti preživel v kinodvorani, ko je bilo filma konec, sem si ga nemudoma želel ogledati še enkrat, še prej pa ga priporočiti znancem, prijateljem, sorodnikom. Veseli me, da ga lahko priporočam tudi tebi, dragi bralec. Oznaka najboljši film leta bi bila krivična – tovrstne mojstrovine nas doletijo na vsake nekaj let. Zato izkoristite priložnost in si oglejte Gravitacijo na velikem platnu, po možnosti v 3D. Mehiški režiser Alfonso Cuarón (Jaz pa tebi mamo, Harry Potter in jetnik iz Azkabana) je svoj zadnji film, odlično distopično dramo Otroci človeštva, posnel pred sedmimi leti. Zgodba o boju za preživetje v vesolju, ki sta jo razvila s sinom Jonásom Cuarónom, ga je navduševala že dolgo, a mu obstoječa tehnologija ni omogočala, da bi jo prikazal na način, kot si je sam zamislil – ustvarjalci so morali primerno tehnologijo šele izumiti. Že prvi kader Gravitacije nam pokaže, da se je trud obrestoval. Natančneje gre za kader-sekvenco: dvanajstminutni neprekinjen prizor, ki se bo zapisal v filmsko zgodovino. Po njem boste razumeli, kako so se počutili gledalci, ki so med projekcijo filma Prihod vlaka na železniško postajo zbežali iz dvorane. Danes, 118 let pozneje, vemo, da je vse skupaj samo iluzija, nismo pa si mislili, da je ta lahko tako popolna. Naj vam izdam drobec tega, kar ujame kamera v teh dvanajstih minutah: v zemljini orbiti se pridružimo članoma posadke Explorer, ki na vesoljskem teleskopu Hubble opravlja vzdrževalna dela – tehničarki Ryan Stone (Sandra Bullock), ki je na svoji prvi misiji v vesolju, in astronavtskemu veteranu Mattu Kowalskemu (George Clooney), ki je na svoji zadnji. Sprva vse poteka po načrtih – Kowalski se na svojem zadnjem vesoljskem sprehodu šali, pripoveduje anekdote in vedri neizkušeno kolegico –, nato pa se stvari zapletejo. Nasin stik na Zemlji (glas Eda Harrisa) astronavtom sporoči, da so Rusi ob sestrelitvi enega svojih satelitov sprožili smrtonosno verižno reakcijo: razbitine satelita potujejo okoli Zemlje s hitrostjo 30 tisoč kilometrov na uro in uničujejo vse pred seboj (pojav, ki ga poznamo pod imenom Kesslerjev sindrom). Kaj se zgodi, ko razbitine dosežejo posadko, boste videli sami, zagotavljam pa vam, da česa podobnega še niste videli. Bolje rečeno – doživeli.

Šele ko Stonovo odnese v neskončno črnino, gledalci dočakamo prvi rez, kar pa ne pomeni, da takrat tudi lažje zadihamo. Intenziteta uvodnega prizora je primerljiva z učinkom zavezniškega izkrcanja v Reševanju vojaka Ryana (ironija je, da je glavnemu liku Gravitacije ime Ryan), toda če se je preostanek Spielbergove vojne drame zdel kot antiklimaks, nas Cuarónova vesoljska srhljivka drži v napetosti do samega konca. Gravitacija, Hitrost v vesolju, je akcijski triler brez primere – film nam ne izmakne tal pod nogami, na tleh nikoli ne stojimo. Čeprav dih jemajoči posnetki matere Zemlje in sončnih vzhodov/zahodov v gledalcu prebudijo skoraj religiozne občutke, nam film že takoj na začetku razblini – kaj razblini, razbije – romantične predstave o vesolju.

Uvodni napis je nedvoumen: Življenje v vesolju ni mogoče. Gravitacija je torej ultimativna zgodba o preživetju v najbolj nemogočih razmerah. Če se pri tovrstnih zgodbah običajno sprašujemo, kako bi v danih okoliščinah ravnali sami, pa se tokrat počutimo kot riba na suhem ali, še bolje, kot riba v vesolju. Podobno kot Stonova, ki ima za seboj komaj šest mesecev urjenja na simulatorju. Vse, kar gre lahko narobe, gre narobe in vse se nam zdi verjetno. Razbitine so kot tiktakajoča bomba, ki se ponastavi na vsakih 90 minut (kar je dolžina filma in čas, v katerem te obkrožijo Zemljo). Gledalci dobesedno do zadnje minute ne vemo, ali bo junakinja preživela ali ne.

To, da Gravitacije niso snemali v breztežnostnem prostoru, niti ni tako pomembno, pomembneje je, da imamo gledalci občutek, da smo se znašli v njem. Ko sem pri oceni Ognjenega obroča zapisal, da so tehnični oskarji za letošnje leto že podeljeni, sem se prenaglil. O izjemni fotografiji Emmanuela Lubezkega in brezhibnih posebnih učinkih se boste morali prepričati na lastne oči. Zvočna podoba filma je enako impresivna kot vizualna. Ustvarjalci niso pozabili, da je tišina sestavni del vesolja, zaradi česar so prizori uničenja videti kot sanje. Glasba Stevena Pricea v nekaterih prizorih stopnjuje napetost in gledalce opozori na prihajajočo nevarnost, v drugih pa obmolkne in pusti, da nas nevarnost preseneti iz zasede. Tako kot junakinjo filma, ki zasliši rahlo grmenje šele takrat, ko vanjo že udari strela.

Gravitacija je avdiovizualna poslastica, a če bi se med filmom spraševali, kako so določene prizore posneli, bi bil ves trud zaman. Posebni učinki in Cuarónov snemalni slog niso sami sebi v namen, temveč služijo zgodbi in omogočajo gledalcem, da se vanjo lažje vživimo. Zgodba je preprosta, dogajanje je strnjeno na skromnih 90 minut in omejeno na Zemljino orbito, številni prizori, vključno z uvodnim, se dogajajo v realnem času. V filmu ni nobene predzgodbe, nobenih posnetkov obupanih sorodnikov in sodelavcev, ki bi na Zemlji molili za srečen razplet in junakoma ponujali rešilno bilko. Nesrečna astronavta sta ves čas prepuščena sama sebi.

Ker sta Stonova in Kowalski praktično edina lika v filmu, mi verjetno ni treba posebej poudarjati, kako pomembna je bila izbira obeh igralcev. Vloga Ryan Stone je vloga kariere Bullockove. Z njo sočustvujemo, ne da bi jo pomilovali, zanjo navijamo in skupaj z njo dihamo. Čeprav o dr. Stonovi ne vemo skoraj ničesar, preživimo v njenem skafandru toliko časa, da vzpostavimo z likom intimen odnos, sentimentalnost, ki izhaja iz njene pretekle travme, pa dobi z igralkinim fizično zahtevnim nastopom čustveno uničujoč pospešek. Hitro bom prekršil zaobljubo in ji napovedal novo nominacijo za oskarja, saj je ta tako gotova kot podatek, da Zemlja kroži okoli Sonca. Clooneyjev prispevek je nekoliko manjši, a ne zanemarljiv – čeprav se zdi, da igra samega sebe, je verjetno edini igralec, ki lahko vnese humor in optimizem v situacije, ko ju najmanj pričakujemo, a tudi najbolj potrebujemo.

Da, optimizem. Vesolje je hladno, kruto in neizprosno, toda astronavta, ki se poskušata rešiti iz njegovega primeža, izkazujeta najbolj plemenite človeške lastnosti, še prej pa se morata spopasti s svojimi najglobljimi strahovi. Gravitacija je nekako afirmacija življenja, katerega sestavni del so tudi izgube – na nas je, da se jih naučimo sprejemati in živeti naprej.

Številni film primerjajo s Kubrickovo Odisejo v vesolju. Oba filma sta vizionarska, a če je bila Odiseja preroška v prikazu tehnologije, se Gravitacija dogaja v sedanjosti, vesoljska tehnologija, ki jo vidimo v filmu, res obstaja. V tem pogledu film ni toliko znanstvenofantastičen kot znanstven IN fantastičen. (Bodimo si na jasnem: v nekaterih prizorih so ustvarjalci zaradi dramatičnega učinka po svoje interpretirali zakone fizike, kar pa večina gledalcev sploh ne bo opazila. Sedma umetnost ni astrofizika in Gravitacija ni Nasin priročnik za življenje v vesolju.) Hkrati je Cuarónova pripoved veliko bolj konvencionalna od Kubrickove in ne zahteva posebnih miselnih naporov – vse, kar morate storiti, je, da se zleknete nazaj in se prepustite filmu. Gravitacija je predvsem prvovrstno razvedrilo, nad katerim bi bil navdušen tudi Kubrick.

Tako kot je bil navdušen James Cameron, ki je Gravitacijo oklical za najboljši film o vesolju vseh časov. Ni razloga, da mu ne bi verjeli, striček Cameron ve, kaj govori. Ellen Ripley je zgodovina, novo stoletje pripada Ryan Stone. Čeprav nas od konca leta ločita še dva meseca, težko verjamem, da bom kmalu, kaj šele v prihodnjih dveh mesecih, dočakal film, ki bi imel name podoben učinek. V čudeže ne verjamem, zato pa verjamem v nebesa – filmska nebesa. Cuarónova mojstrovina je lep dokaz, da ta obstajajo.

Gravitacija je resnično vožnja od sile!

Ne spreglejte