Ita Rina: gledalci so ji jedli iz roke (video)

V spominih Tijane Đorđević, objavljenih v srbskem Telegrafu, je hčerka prve slovenske filmske zvezde Ite Rine, ki je bila iz nekdanje Jugoslavije v mednarodnem prostoru najbolj poznana igralka tistega časa, spregovorila o življenju svoje slavne matere.

Ita Rina je zgodba o filmski divi, ki je vzniknila v času, ko se je slovenski film rojeval. Rodila se je kot Italina Ita Kravanja leta 1907 v Divači, v avstro-ogrskem trgu na Krasu, umrla pa 72 let pozneje v Črni gori v Budvi. Njen oče je bil iz Bovca, mama iz Loga pod Mangartom. Bila je edina Slovenka, ki se ji je uspelo prebiti v evropski filmski vrh, tam zasloveti in se tako vpisati v zgodovino filma, pri tem pa ostati v kolektivni zavesti. To lahko med drugim potrdijo navdušenci nad reševanjem križank, kjer se med gesli pogosto pojavi prav njeno ime.

Igrala je ob boku prvaka nacističnega filma Heinricha Georgea, francoski, nemški in češki režiserji pa so se navduševali nad njenim igralskim darom in njeno klasično lepoto. Na vsakem koraku so jo spremljali oboževalci, iz vse Evrope je prejemala na stotine pisem, mamljivo ponudbo iz Hollywooda pa je odbila zaradi ljubezni, zaradi poroke s srbskim inženirjem Miodragom Đorđevićem.

Bila je skoraj mis Jugoslavije Itina hčerka Tijana Đorđević je arhitektka v pokoju, ki nerada pristane na intervjuje. A tokat je za srbski Telegraf privolila, da z javnostjo podeli nekaj spominov na svojo mamo.

Zgodbo o slovenski ikoni nemega filma je njena hčerka začela v njenem otroštvu, ko se je po začetki prve svetovne vojne z družino preselila v Ljubljano, kjer se je vpisala na ženski licej. Ni veljala za najbolj vzorno učenko, tretji razred je namreč ponavljala, četrtega ni končala. Je pa redno spremljala gledališče in film ter sanjarila o igralski karieri ali tem, da bi postala balerina.

Konec zasanjane in brezskrbne mladosti je prinesla smrt njenega očeta leta 1926. Ita se je takrat zaposlila v banki, njena mati pa se je preživljala tako, da je študentom oddajala sobe.

Konec tistega leta je Ita Rina v časopisu Slovenski narod zasledila razpis za lepotno tekmovanje, prijatelji so jo nanj tudi prijavili. Na izboru za mis se je uvrstila v polfinale, izbrana je bila med sedem najlepših v državi, a je nadaljevanje v finalu odklonila. Itina mama, kot pripoveduje Tijana Đorđević, ni želela slišati o hčerkinem sodelovanju na izboru za mis Jugoslavije, ki je potekal v dvorani Balkan Palas v Zagrebu, saj je menila, da je to ponižujoče.

A ni šlo drugače. Na koncu si je premislila in hčerko po tem, ko jo je na njenih vratih obiskala delegacija novinarjev, umetnikov in znancev, ki so jo prepričevali, naj ji dovoli udeležbo na tekmovanju, tja tudi pospremila.

Eden od lastnikov zagrebškega kinematografa Balkan Palas, Alfred Mier, je po lepotnem tekmovanju fotografije Ite Rine poslal producentu Petru Ostermayerju v Berlin, čemur je sledilo vabilo na poskusno snemanje.

"Mama takrat ni imela druge možnosti, kot da pri 19 letih pobegne od doma," pripoveduje njena hčerka. Pri begu pa sta ji pomagala družinska prijatelja slikar Alojz Malota in Hedviga Švarc, ki sta jo povabila na navidezno potovanje po Koroški. A bodoča igralka je namesto v Avstrijo odšla v Berlin, kjer sta jo osamljeno in preplašeno na železniški postaji čakala predstavnika filmskega podjetja Ostermayer.

Kako se je počutila na poskusnem snemanju v znamenitem filmskem studiu, pišejo v knjigi Ita Rina – prva slovenska filmska zvezda. Med drugim: "Osvetlili so me z lučmi. Kamere so zagnali, povsod okoli mene so bili kabli in obkrožali so me popolni tujci, ki so si med seboj neprestano šepetali. Govorili so mi, naj kričim, naj se smejem in jokam. Mislim, da sem najbolj pristno delovala v prizorih, kjer sem jokala, saj je bilo za to dovolj, da sem se samo za trenutek spomnila, kako je doma in kako sem prevarala mamo."

Po snemanju je do nje stopil producent, ponudil ji je roko in dejal, da naj domov sporoči, da je dobila posel. Takrat se je začela Itina pot k zvezdam, vsak njen filmski korak pa je budno spremljala vsa Ljubljana, pozneje tudi Jugoslavija. Prvi film Kaj otroci prikrivajo staršem je snemala junija 1927, v Ljubljani pa so njegovo predvajanje prepovedali.

Kako je Ita Kravanja postala Ita Rina Novi producenti so takrat še od Ite Kravanje zahtevali, da si spremeni ime. Zaradi lažje izgovarjave v tujini so ji izbrali ime Ita Rina, čeprav si je sama želela slovenskega imena. Pod novim umetniškim poimenovanjem so sledile vloge v filmih, kot Dva pod nebesnim sklonom (1927), Izgubil sem srce na Savi (1927) in Zadnja večerja (1928). Veliko slavo pa ji je prinesla vloga v kontroverznem delu češkega režiserja Gustava Machatyja Erotikon. Ob prebiranju scenarija za ta film je razmišljala, da je to lahko njena življenjska priložnost. Ni se zmotila.

Erotikon so leta 1929 premierno predvajali v Pragi, potem ko so češki cenzorji izrezali prizor poroda. Film je pri kritikih in občinstvu po Evropi doživel uspeh.

Na premieri v Parizu so ji gledalci jedli iz roke. Medtem ko je film navdušil občinstvo, pa je razburil konservativce. Še posebej francoskega katoliškega teologa Bethlema, ki je v gnevu trgal filmske plakate, ki so preplavili mesto. A njegovo dejanje je le še bolj pripomoglo k popularnosti Erotikona.

Maja 1929 je Ita Rina za dalj časa obiskala Ljubljano, kjer je sprejela novinarje iz vse Jugoslavije in odgovarjala na njihova neumorna vprašanja. V tistem času je prejela tudi ponudbo iz Hollywooda, iz studiev Paramount in Universal Pictures. To so ameriški producenti pospremili z besedami, da je še vedno dovolj mlada za prihod v Ameriko.

Poroka je preprečila odhod v Hollywood Čeprav je svoje intimno življenje vedno skrbno skrivala, je v javnost kljub vsemu pricurljala novica, da se v Berlinu videva s srbskim študentom.

V tistem času je sledilo snemanje v češki produkciji, dve leti pozneje, torej leta 1931, pa je spet dobila vabilo v ameriško filmsko meko. Pred njo je bil podpis triletne pogodbe v Hollywoodu in za začetek ponudba za glavno vlogo v filmu Beatrice, moja radost. A partner Miodrag Đorđević ji je postavil ultimat: "Hollywood ali jaz," zgodbo pripoveduje igralkina hčerka.

Z Miodragom se je Ita spoznala na jugoslovanski ambasadi v Berlinu. Bila je ljubezen na prvi pogled. On je bil siromašen študent, ona zvezda v vzponu. Kot se spominja njuna hčerka Tijana, je mamo njen bodoči mož dobesedno povlekel z voza filmskih ikon. Posvetila se je namreč družinskemu življenju, igralsko kariero pa dala nekoliko na stran. V Berlinu je prestopila v pravoslavno vero in se preimenovala v Tamaro Đorđević.

Pred začetkom druge svetovne vojne, leta 1939, je sprejela vlogo v nemškem filmu Centrala Rio. V Berlinu je bilo takrat napeto, še posebej za tuje igralce. Po nasvetu jugoslovanskega ambasadorja in književnika Iva Andrića je spakirala kovčke in odšla v Srbijo. Takrat se je prvič umaknila iz javnega življenja. Leta 1940 je rodila sina Milana, tri leta pozneje hčerko Tijano.

Vojno so preživljali v težkih razmerah. Ita Rina je v kriznem obdobju za preživetje na prsih nosila vreče moke, prodala pa je tudi nakit. Iz zapora v Banjici je rešila moža, kamor so ga zaprli, ker je v nekem lokalu izjavil, da bo Hitler končal kot Napoleon v Rusiji.

Po vojni in odmoru za družinsko življenje se je Ita Rina želela vrniti v svet filma, pomagati je želela jugoslovanskemu filmu, a pravega prostora zanjo tam ni bilo. V polnem umetniškem in človeškem zanosu je Ita opravljala tudi pisarniška dela, najprej kot svetovalka v Avala filmu, sprejemala je vse vloge, a tiste, za katere se je zavzemala, na koncu niso bile odigrane. Nekaj snemanj niti niso končali, saj niso bila nujno v skladu s takratnimi političnim pričakovanju.

Zadnjič se je pred kamerami pojavila v filmu Vojna Veljka Bulajića leta 1960. Preostanek življenja je preživela v Budvi, kjer je negovala skleroznega moža. V Črni gori je tudi umrla, v času potresa leta 1979 je bil zanjo usoden astmatični napad. Pokopana je v Beogradu.