"Ameriška pot do uspeha je dolga in trnova"

Moje popotovanje po ZDA se je začelo v Seattlu. No, skoraj se sploh ne bi začelo. Zataknilo se je že pri vstopu v ZDA, kjer so me poslali na dodatno zasliševanje. V majhnem prostoru smo se tako znašli: dva sumljiva tipa, ženska indijskega porekla, ki ni znala angleško (čeprav mislim, da je glumila), britanska pevka Imogen Heap in jaz. Prve tri so precej hitro odpravili in jim dovolili vstop – očitno težave na policiji, ki jih je imel eden izmed gospodov, vseeno ni so bile takšna "ovira". Pri meni je bilo bolj napeto – človek me je poguglal in šel na spletno stran in želel vedeti vse o tem, kaj bom počel v ZDA, koliko bodo vstopnine za nastope, koliko imam denarja s seboj in podobno. Na srečo ... Je bil človek Hrvat. Ima naših svuda. Tako da sva se zmenila vse po domače in na koncu mi je celo Imogen, ko sem povedal, da sem fan (poguglajte jo) ponudila vstopnice za svoj koncert (na katerega žal nisem mogel iti, ker ... Beri dalje).

Tekmovanje v Seattlu ima eno od najdaljših tradicij na svetu in ga pripravljajo že 34. leto zapored. Neuradno se imenujejo edino pravo "last comic standing" (izraz za tekmovanja v komediji) tekmovanje. 1.311 komikov z vsega sveta se je prijavilo in izbrali so nas 32. Ogledal sem si nastope vseh 31 in noro je bilo, kako so bili prav vsi dobri. Odlični. Smešni. Po začetnih dnevih v Seattlu, kjer sem nastopal na manjših showcase večerih in open micih, se je tekmovanje le začelo. In že prvi večer nas je čakal t. i. "industry night," kjer so si nastop prišli ogledat menedžerji, agenti in TV-producenti, prišli naj bi s postaj CBS, NBC, ABC, Fox in Disney. Pričakovanja so bila velika in tudi pritiski. Vsak večer, šest dni zapored, nas je 16 komikov naredilo sedem minut na odru, nato pa je komisija, ki so jo vsak večer sestavljali različni ljudje, podala ocene. Ocenjevali so v večih kategorijah: material, nastop, izvedba, všečnost, odziv publike, ... Ocenjevati nekaj tako subjektivnega in abstraktnega, kot je komedija, je seveda težko, zato so bili tudi rezultati vsak dan drugačni. Prvi večer sem tako dobil od enega sodnika najvišjo oceno dneva, od drugega pa najnižjo, haha. Z vsakim nastopom sem čutil, kako napredujem, tudi rezultati so bili vedno boljši in šesti, zadnji večer, se mi je ves trud obrestoval in dobil sem oceno, ki je zadostovala za drugo mesto večera. Ko so poklicali moje ime, sem bil povsem v šoku, najbolj pa me je razveselilo, ko sem slišal preostale komike, kako so navdušeno ploskali in vzklikali moje ime. Komiki so namreč najbolj zahtevna publika. Glede na to, da sem bil edini udeleženec tekmovanja, katerega materni jezik ni angleščina, je bilo prilagajanje precej težavno in naporno, še posebej, ker ameriške publike prvih nekaj trenutkov niso vedele, v kateri predal bi me dali – ali sem smešen ali samo ... tuj. Nastopali smo v različnih prostorih, od najbolj prestižnih klubov v Seattlu pa do manjših teatrov na obrobju mesta, kjer so v publiki prevladovale sive glave. :)

Ko sem po osvojenem drugem mestu stopil na oder, me je največji med vsemi komiki, kar sem jih kdaj videl (dejansko je oooogromen), Mo Alexander, prijel in vzdignil v zrak in mislim, da sem za tri sekunde zajokal. Preplavil me je občutek ganjenosti in zadoščenja, ves trud in vlaganje sta bila poplačana. A teleban kot sem, je ta občutek trajal le tri sekunde in takoj sem bil že: "OK, to je to, kaj pa je naslednje?" Gremo v Los Angeles. O tem pa v prihodnjem zapisu. ;)