Lego umetnost Nathana Sawaya (foto)

Da je mogoče iz majhnih legokock sestaviti tudi domovanje, je pred leti v svoji oddaji dokazal James May, ki v svoji hiši iz kock sicer ni mogel ravno bivati, je pa dokazal, da danska igrača povsem solidno deluje kot gradbeni material tudi zunaj navodil in zbirk. Razstava Umetnost kocke, ki te dni gostuje na bruseljski borzi, gradbeno uporabnost preizkuša še v svetu umetnosti.

Nathan Sawaya iz kock sestavlja kipe, poustvarja najbolj slavna slikarska dela, kot so Whistlerjeva mati, Mona Liza in Zvezdnato nebo, vmes pa sestavi še kakšno okostje tiranozavra rexa in Rodinovega misleca. Lepota kock zares zaživi v njegovih na pol dekonstruiranih kipih, kot je tisti, ki ponazarja človeško figuro, ki si odpira prsni koš, a po prvih nekaj navdušujočih skulpturah fascinacija nad gradbenim materialom počasi zbledi.

Morda zato, ker smo ogromnih skulptur iz kock vajeni že iz trgovin proizvajalca, morda pa tudi zato, ker Sawaya vztraja pri osnovnih barvah. Dvodimenzionalne različice fotografij in slik so tiste, ki presežejo barvno monotonijo, a jim umanjka globina. Najbolj simpatične so zagotovo tridimenzionalne različice del, kjer Sawaya v ospredje postavi subjekt slike ter mu doda globino in pridih pop arta.

Sawaya, ki ima v svojem newyorškem studiu že več kot 2,5 milijona kock, prisega na kocke, ki jih lahko kupi vsak. Kip človeške velikosti praviloma sestavlja od dveh do treh tednov, za kar porabi med 15 tisoč in 25 tisoč kock. Ustvarja po lastnem navdihu, tudi po naročilu, zaradi česar njegova potujoča razstava žal ostane na ravni fascinacije nad obrtjo, medtem ko nam z umetniškega vidika razen navdihujočega sporočila o univerzalnosti kock ponudi bolj malo.