Kakšen je lahko preživetveni komplet za naš čas?

V projektu, ki bo v ljubljanski Aksiomi na ogled do 31. julija, Preživetveni komplet za Antropocenega umetnica Maja Smrekar izhaja iz sočasne ekološke, družbene in kulturne resničnosti.

V današnjem času namreč smo priča sunkovitemu porastu invazivnih vrst – tujerodnih živalskih in rastlinskih vrst, ki se zunaj svojega naravnega območja zaradi odsotnosti njihovih zajedavcev in plenilcev lahko hitro širijo in povečujejo. Posledice invazivnih vplivov se kažejo v izumiranju domorodnih vrst, propadanju biodiverzitete, rušenju ekosistema, gospodarski škodi, v nekaterih primerih pa to vpliva tudi na zdravje ljudi.

Porast tujerodnih vrst, ki preidejo v invazivno fazo, je posledica (ne)namernega človekovega vnosa v okolje. Ravno tujerodne vrste pa so danes prepoznane kot eden od glavnih vzrokov za šesto množično izumiranje vrst na Zemlji, ki smo mu priča v geološki dobi Antropocen,v kateri živimo. Začela pa se je z eno od tehnoloških revolucij: agrikulturno, industrijsko, atomsko …

Nahrbtnik s filtrom vode

Tematiziranja tega znanstvenega in družbenega vprašanja se je umetnica lotila že v svojih predhodnih projektih, v najnovejšem ga še poglablja. S še dodatnim poudarkom na razmerjih med lokalnim in globalnim, česar se loteva skozi različne družbene in kulturne ravni.

Pred občinstvo tako prinaša vednost o težavi tujerodnih vrst, pri tem pa odpira številna vprašanja. Za Preživetveni komplet za Antropocenega sama pravi, da je sicer uporaben izdelek, ki ponuja zgolj zasilne preživitvene rešitve. "Predvsem želi vzbuditi razmišljanja o odgovoru na vprašanje o tem, kaj pomeni ekologija zunaj okvirov ideologije."

Komplet, ki ga je zasnovala v sodelovanju z arhitektom Andrejem Strehovcem in Jožetom Zajcem (ScenART d.o.o.), je "hibrid" čebeljega panja in starih skrinj, porisanih z motivi iz narave. V tem primeru gre za nekatere živalske in rastlinske invazivne vrste, ki jih najdemo pri nas: japonski dresniki, zebraste školjke, orjaški dežen in harlekinske polonice.

Gre za nahrbtnik, ki je hkrati tudi zbiralnik vode, povezan s sistemoma za filtracijo v pitno vodo. "Spremlja ga orodje, ki oblikovno izhaja iz dvokrakih lesenih vil, katerih namembnost se lahko spremeni v vršo, senčnik ali samostrel. Izdelek je hibrid tudi po izbiri materialov, nekateri so avtohtoni (lanena vrv in prašičji mehurji), drugi invazivni (akacija in bambus).

Ekologija kot opij za množice

Preživetveni komplet, ki je hkrati uporaben, pa v prostorski postavitvi deluje predvsem kot sidrišče in pogajalec razmisleka, sprožilec številnih vprašanj. Ob njem se, kot poudarja umetnica, lahko vprašamo "o bivanjski dinamiki naše bližnje realnosti prihodnosti, v kateri za preživetje vrste poznavanje lokalnega okolja šteje veliko več kot enoznačno povzemanje globalnih ekoloških idej na podlagi skupnega ideološkega imenovalca".

Pri tem se je Maja Smrekar oprla na teze kanadske teoretičarke Naomi Klein, s tem pa pozornost usmerila na razumevanje sodobnih bivanjskih okoliščin. Kapitalizem in reševanje planeta sta nezdružljiva, saj drugo zahteva prekinitev fetišizma ekonomske rasti, spoprijemanja z neenakostjo, opolnomočenje lokalnih skupnosti in obvladovanje korporativne moči, poudarja Naomi Klein.

Pri tem je kritična do večina zelenih kampanj, saj dejansko ne prinašajo temeljne spremembe. S tem opozarja na pasti ekologije kot ideologije, ki se vrti znotraj prevladujočih (globalnih) ekonomskih in političnih tokov. V imenu skrbi za okolje bi se moral zgoditi jasen in radikalen obrat stran od neoliberalizma proti pravičnejši, bolj zeleni in enakopravni družbeni obliki. Takšni, ki bo poudarila pomen lokalnih ekonomij, onemogočila škodljive trgovske poti, omejila svobodo profitno naravnanih korporacij …

Kot poziva, okoljska vprašanja niso še ena od tem, ki jo je mogoče umestiti v mrežo političnih vprašanj, nekje med davke in zdravstvo, temveč gre za alarm po spremembi obstoječega ekonomskega sistema, ki se na nas sesuva na več ravneh. Za reševanje teh vprašanj zato niso dovolj le že znana, nekoliko prirejena orodja obstoječega, temveč drugačne premise.

Priložnost za celjenje ran

V tem pogledu pa je mogoče ekološka vprašanja razumeti kot "darilo", pravi Naomi Klein, saj okoljska kriza lahko prinese priložnosti za zlom prevladujočih ekonomskih in kulturnih tokov, izhodišče za celjenje dolgo poglabljajočih se družbenih ran.

Tako tudi Maja Smrekar v svojem zapisu ob projektu poudarja pomen preloma z enoznačnim povzemanjem globalnih ekoloških usmeritev pod skupno ideološko streho. V okviru tega se je mogoče ozreti tudi k tezi filozofa Slavoja Žižka o ekologiji kot novem opiju množice, ko ta prevzema vlogo konservativne ideologije, religije kot vrhovne avtoritete, o kateri ni mogoče dvomiti in o kateri se ne pogaja.

Ekologija izpod oklepa obstoječega In ravno to podčrtava umetničin projekt – še kako se je o tej treba pogajati in jo izluščiti iz obstoječih oklepov.

Maja Smrekar, ki je v tem projektu sodelovala tudi s fotografom Borutom Peterlinom, je tako močno humanistično idejo vpletla v celostno prostorsko postavitev, s tem pa pri gledalcu sprožila številne poti misli. V okviru projekta je napisala tudi manifest, ki ga je na odprtju zapela ženska pevska skupina Katice. V njem je med drugim zapisala, da na vsako molekulo na površini Zemlje izrazito vpliva človek. Ekologija ne privilegira človeka, ni nekaj lepega, temveč nekaj temnega. Zahteva premislek o naših intimnih povezavah z nečloveškim.