"Kako brezsrčen bi bil svet brez ritma"

... glasbenik, član zasedbe Katalena, sicer pa pomočnik direktorice v Slovenskem mladinskem gledališču.

Letos je na festivalu Bobri v ospredju glasba. Zakaj ste se odločili tako?

To je bil gotovo najbolj logičen in tudi pričakovan korak. Bobri so že v svoji drugi izdaji iz gledaliških dvoran s Kinodvorom stopili v svet filma, leta 2011, ko je bila Ljubljana Svetovna prestolnica knjige, spoznavali vse, kar je povezano s knjigo, lani so spoznavali likovno umetnost, letos pa je prišla na vrsto glasba. Čeprav skelet bobrovskega programa še vedno predstavljajo gledališke umetnosti, pa Bobri, kot sta si jih zamislila dr. Uroš Grilc (MOL) in Uršula Cetinski (SMG), že od samega začetka s seboj nosijo željo v festivalsko mrežo povezati prav vse producente, ki se tako ali drugače ukvarjajo s kakovostno umetniško produkcijo za otroke. Teh pa že na področju Ljubljane ni malo.

Kakšno glasbo za otroke imamo v Sloveniji?

V smislu čutnega izkustva je za otroke lahko primerna prav vsa glasba, še bolj pa je pri tem vprašanju pomembna vloga tistega, ki otroka z različnimi glasbenimi oblikami seznanja. Zato je nesmiselno že v izhodišču ločevati med glasbo za odrasle in glasbo za otroke. Slovenci premoremo dovolj kakovostne glasbe za otroke, čeravno je ustvarjalcev, ki se tega lotevajo z ljubeznijo na eni in tehtnim premislekom na drugi strani, odločno premalo. Večji problem vidim v tem, da so kot referenca v javnosti prepogosto izpostavljeni obrtniki, ki nimajo drugega namena kot ustvariti zgolj zabavni produkt in ki se ne zavedajo, da lahko takšno početje vodi v zaviranje čutne senzibilnosti. Pa to ni elitistična predpostavka, prej kognitivna, saj je pravo razmerje med trivialnim in elitnim v glasbi vsekakor pravi nastavek za dojemanje in vrednotenje slišanega. Gotovo pa pri nas primanjkuje kakovostne otroške glasbe, ki za to, da bi bila zanimiva, ne bi potrebovala besedila.

Zdi se, da je za otroke veliko več gledališke in filmske produkcije kot pa glasbene. Je težje ustvarjati glasbo za otroke?

S tem se v določeni meri strinjam, a le do točke, ko govorimo o velikih, zahtevnejših produkcijah. Če pustiva ob strani klasično glasbo ali pa glasbo, ki jo izvajajo akademski glasbeniki, gre v polju sodobne urbane glasbe predvsem za vprašanje nedorečenosti institucionalnih okvirjev in strategij na strani države, na strani glasbenika pa za vprašanje začetnega vzgiba in odgovornosti, ki jo takšno početje zahteva. Ogromno je glasbe za otroke, ki že v izhodišču pozabi na nujnost umetniške intence, in veliko je umetnosti, ki pozabi na otroka. Tudi na ravni izvajanja.

Kaj ste sami najraje poslušal kot otrok – kaj so vam predvajali starši in kaj danes vi predvajate svoji hčerki?

To vprašanje odpira drugo, še bolj zanimivo vprašanje – smo starši dolžni vršiti selekcijo nad tem, kaj naj otrok posluša, ali naj preprosto zaključimo, da bo otrok hočeš nočeš razvil sebi lasten glasbeni okus? Ta metafora okušanja glasbe je zelo pomenljiva. Ker po mojem mnenju pove ravno to – da obstajajo stvari, ki so okusnejše od drugih, da lahko kuhamo z ljubeznijo ali pa nekaj na hitro vržemo skupaj le zato, da nasitimo ljudstvo; in da za kuharsko mojstrovino potrebujemo določeno znanje … O pluralizmu okusov lahko govorimo šele takrat, ko smo pripravljeni uživati še kaj drugega kot hitro pripravljeno hrano ali pa ne podležemo marketinškim trikom industrije zdrave prehrane. Pri hčerki pa me, vsaj pri starosti do treh let, morda prej kot to, katero glasbo naj ji predvajam, vznemirja to, zakaj ji je všeč to in ne ono in kako se odziva na različne žanrske oblike. Kaj jo spravi v gibanje in kaj posluša kot prikovana?

Kaj se vam pri približevanju zvoka in glasbe najmlajšim zdi najpomembneje?

Morda ravno to, da jih usmerjamo na pot do spoznanja, da je glasba lahko vsak zvok, ki nas obdaja, in da glasba nastane iz zvoka takrat, ko se ga naučimo poslušati. Menim, da je bistvena razlika med tem, da nekaj slišimo ali pa zgolj zaznamo, in tem, kar zbrano poslušamo in potem to reflektiramo. Če tega ne bomo znali na predjezikovni ravni, potem imamo lahko v življenju na ravni pomenov s tem velike težave. Poslušati in ne zgolj slišati je nekaj, kar šele omogoča empatijo, solidarnost, kar naredi razumnega posameznika …

Kaj v tem smislu letos ponujajo Bobri?

V resnici je ta segment Bobrov nekakšen poskus, kako glasbo predstaviti zunaj njenega običajnega načina izvajanja – torej zunaj običajne koncertne forme, kjer je glasbenik nekdo, ki na odru igra inštrument, mi, obiskovalci, pa smo tu zato, da ga pozorno poslušamo ali pa se skupaj z njim zabavamo. Zato bodo otroci v okviru glasbenega dela programa letošnjih Bobrov lahko poslušali razstavo Zvočni vrt, gledali zvok v Centru sonoričnih umetnosti, v Kinoteki poslušali neme filme, sodelovali pri igranju glasbe na predmete, ki niso prvotno namenjeni glasbi, se skozi univerzalnost glasbene govorice učili o multikulturnosti …