Handmade in Moste: Domače nama je tisto, kar je znotraj sten

Bilo je pred dvema poletjema, ko sta šla Klara in Klemen, kot že velikokrat do takrat, mimo hiše v Mostah, tiste, ki osamljena stoji ob cesti, ki ta mestni predel povezuje z nakupovalnim središčem. Obkrožena s cevmi in industrijskimi halami je že dolgo vzbujala zanimanje dveh študentov arhitekture. "Velikokrat sva se mimo peljala z vespo in si jo ogledovala, tistega dne pa sva šla mimo peš," opisujeta svoj prvi stik z Magično hišo, kot jo je poimenovala Klara. Klemen je bil bolj zadržan, medtem ko je Klara kar takoj želela pozvoniti in vprašati, ali morda oddajajo nadstropje, katerega okna so bila ves čas zakrita z roletami. Njuna radovednost se je že čez nekaj minut končala z ogledom stanovanja v ne ravno najboljšem stanju in telefonsko številko lastnika. Vila Mojmir, magična hiša sredi Most Takrat enaindvajsetletnika sta se čez nekaj dni na poti na morje ustavila še pri gospodu, ki je sprva sumničavo poslušal njune načrte o prenovi, nato pa jima prepustil ključ. Hiša, ki se jima je dolgo zdela kot hiška iz Alice v Čudežni deželi, jima je bila na razpolago.

Šok je prišel pozneje, ko sta se soočila z gorami starega pohištva in škodo, ki jo je stanovanju prizadejalo dvajsetletno zanemarjanje. Še bolj zaprepadeni so bili njuni starši, ki niso razumeli želje mladih študentov, da si svoj prvi dom uredita prav v tej razpadajoči hiši. Zavihala sta rokave in se lotila dela. Kar je bilo sprva videti kot teden dni trdega dela, se je sprevrglo v malce daljših devet mesecev. "Omet je odpadal, parket je bil črn. Vse je bilo treba izprazniti in stanovanje obnoviti od a do ž," pripoveduje Klemen. V prvi fazi praznjenja prostorov so jima na pomoč priskočili prijatelji, ki sta jih, kot pravi Klara, podkupovala s čevapčiči in pivom. Vse, česar nista prepustila mojstrom za elektriko in vodovod, sta naredila sama. Odločila sta se namreč, da za stanovanje ne kupujeta nobenega pohištva, temveč vse prenovita ali izdelata sama.

Rokodelstvo kot antipod arhitekturi na računalniku Ročno delo je bilo že od otroštva njuna strast. Medtem ko je Klara obiskovala vse mogoče ustvarjalne krožke in se zelo zgodaj odločila, da bo arhitektka, je Klemen po začetni otroški zasvojenosti z legokockami kar malo pozabil na graditeljske in ustvarjalne težnje. Fakulteta nadobudnima arhitektoma po nekaj letih študija ni dajala toliko zadovoljstva, kot sta si želela, zato sta se vsak po svoje vrnila h koreninam, k rokodelstvu. "Ugotovila sva, da nama delo na računalniku, ko na koncu dneva narisane projekte spraviš v mapico na namizju, ni tako zelo všeč. Potrebuješ antipod temu, da vedno delaš enake stvari, se pogovarjaš o teh stvareh, na koncu pa nimaš ničesar pokazati. Vprašaš se, ali si sploh kaj ustvaril, ali je vse le na računalniku."

Tudi sicer jima klasično delo v arhitekturnem biroju ne leži. Oba pa je bolj kot velike novogradnje zanimal interjer. "Vedno mi je bilo domače tisto, kar je znotraj sten," pravi Klara, Klemen pa se strinja: "Tudi mene je bolj kot tehnična gradbena struktura zanimalo to, kako ustvariš prostor za bivanje. Vedno sem si želel izdelovati pohištvo." S tem pa je povezana tudi prenova. Novogradnja ju ne zanima preveč, preveč je tehnična in s seboj prinese veliko birokracije, upoštevanja predpisov, rokov za oddajo.

"Všeč nama je, da delava v merilu človeka, da lahko stvari obvladujeva. Ko pa je v projekt vključenih toliko ljudi, da nimaš nadzora nad tem, da bo končni rezultat stoodstoten … Zato moraš biti res dober menedžer in koordinator, kar pa midva nisva." Klara, ki je že delala v priznanem arhitekturnem biroju, pravi, da te tak način dela sooči z realnostjo arhitekture, finančnimi aspekti in dejstvom, da gre v veliki meri za people management.

Od pohištva in doma izdelane tiskarske preše do čevljarstva Pa tudi zanima ju preveč stvari, da bi se lahko posvetila le eni, priznavata. Zelo sta radovedna, vznemirjajo ju stare rokodelske tehnike. "To je nek svet, ki ga še ne razumeš povsem, ampak veš, da ga lahko, saj je dovolj logičen. Užitek nama je to raziskati in nato uporabiti," pripovedujeta. O čem teče beseda? Recimo o tiskarski preši, ki jo je Klemen izdelal sam in podaril Klari. Ali o izdelovanju usnjenih čevljev. Ja, prav ste prebrali, Klara se je odločila, da si sama sešije čevlje od podplata do vezalke, in čeprav je delo zelo naporno in dolgotrajno, se še ni vdala. Veliko šiva in je prava mojstrica v oblikovanju torb, široko brezoblično staro bluzo z garažne razprodaje pa zna spremeniti v moden kos. Klemnova strast je pohištvo. "Še kar tripava na retro" Ker cenita kakovostno pohištvo, ki so ga izdelovali nekoč, še pred masovno proizvodnjo, poskušata tudi sama delovati po enakih načelih in tehnikah. "Še kar tripava na retro," pravita in opišeta, kako sta sprva pohištvo obnavljala kar v dnevnem prostoru, nato pa si mini delavnico uredila v kleti, v nekdanji drvarnici. "Počasi sva nabirala orodje, dobila nekaj starega, kupila, kar sva potrebovala." Ko sta se odločila preseliti v vilo Mojmir, nista želela ničesar kupovati, vse sta prenovila ali izdelala sama. Če sta se sprva lotevala preprostih stvari, so zdaj njuni načrti zahtevnejši, s tem pa se želita ukvarjati tudi v prihodnje, zato je bila delavnica logična odločitev.

Njuna spletna stran, Handmade in Moste, ima vedno več privržencev, ki prek fotografij in opisov procesa dela spremljajo prenovo in nenehno spreminjanje njunega doma. Objavljata svoje izdelke, med komentarji pa najdeta veliko pohvalnih besed, nasvetov, pa tudi priznanj, da s svojim zgledom marsikoga pripravita do ustvarjanja. In tega si želita tudi v prihodnje. "Rada bi ohranila način dela, kakršnega imava zdaj. Želiva pa se posvetiti projektom, za katere sva usposobljena, ali pa se lahko še česa priučiva. Zanima naju vse od oblikovanja interjerja do grafičnega oblikovanja za manjše projekte, pravzaprav vsa področja oblikovanja v različnih medijih, da le lahko h končnemu izdelku doprineseva vsaj 80 odstotkov."