Vodja panoge alpskih disciplin Matjaž Šarabon: Razmere se dramatično spreminjajo

"O smučanju bi se lahko pogovarjal ure in ure," je ob našem snidenju in močnem stisku roke uvodoma dejal Matjaž Šarabon. Lani aprila je v nezavidljivem finančnem položaju postal vodja panoge alpskih disciplin pri Smučarski zvezi Slovenije. A krizne razmere nekdanjemu smučarskemu reprezentantu niso tuje, saj je med letoma 2008 in 2010 na zvezi že opravljal naloge poslovnega direktorja alpskih disciplin in takrat izpeljal finančno sanacijo panoge. V svoji karieri je bil med drugim tudi predsednik uprave Elana.

Na SZS v pisarnah panoge alpskih disciplin sicer medtem že odštevajo dni do nove sezone, ki se bo tradicionalno začela z ženskim in moškim veleslalomom 25. in 26. oktobra. Sezona bo vrhunec doživela s februarskimi olimpijskimi igrami. "Najbolj bi bil zadovoljen s tem, da ne bi bilo nobenih resnih poškodb, ker je to velika težava alpskega smučanja v zadnjih dveh sezonah," poudarja Šarabon, v isti sapi pa dodaja: "Sam bi bil zadovoljen s tem, da bi vsi tekmovalci dosegli boljše rezultate, kot so jih trenerji zapisali v svojih letnih programih."

"Predvsem se moramo zavedati, da se razmere v svetovnem pokalu v alpskem smučanju dramatično spreminjajo," pravi Šarabon. Foto: Bor Slana/STA Ste že v nizkem startu in pripravljeni na novo sezono?

Jaz se počutim odlično. Vsekakor sem pripravljen in komaj čakam začetek nove sezone. A seveda je največ odvisno od naših smučarjev, tako da morate vprašati njih.

Še preden se posvetimo novi sezoni, se ozrimo še malce k lanski, pod katero ste potegnili črto. Kako ste zadovoljni v rezultatskem in finančnem smislu?

Ne morem reči, da je bila lanska sezona poslovno in finančno uspešna, a je bila v skladu s pričakovanji. Rezultatsko pa je bila povprečna s precej veliko črno piko svetovnih prvenstev, tako članov in članic v Saalbachu kot mladincev in mladink v Trbižu. Tam preprosto nihče ni dosegel omembe vrednega rezultata. Če izvzamemo to, pa je bila sezona tudi rezultatsko precej po pričakovanjih.

Predvsem se moramo zavedati, da se razmere v svetovnem pokalu v alpskem smučanju dramatično spreminjajo, da nas zunanje okoliščine, predvsem kar zadeva vreme in pomanjkanje snega ter tudi vedno bolj zahtevno logistiko, ki sovpada s tem, silijo v vedno večje vložke, za katere ni nujno, da si jih bomo s trenutnimi pogoji v prihodnje še lahko privoščili.

Pa če govoriva o konkretnih številkah in financah lanske sezone?

Za zdaj je glede tega vse v skladu z želenim in napovedmi. Lani smo sezono končali s 187 tisoč evri presežka prihodkov nad odhodki, kar pomeni, da smo za 187 tisoč evrov znižali svoj dolg alpskih disciplin. A kot rečeno, proračun sezone 2025/26 je še za malenkost višji, kot je bil proračun lanske sezone, kar pomeni, da je to zgodovinsko gledano najvišji proračun alpskih disciplin v zgodovini, a še vedno nismo prepričani, da bomo naslednje proračune za poolimpijsko obdobje še vedno lahko sestavljali na takšnih predpostavkah, kot smo jih do zdaj predvsem zaradi rastočih stroškov.

S predsednikom zbora in odbora za alpsko smučanje Janezom Bijolom Foto: Aleš Fevžer

Vedeti moramo, da je tudi razvitost alpskega smučanja kot panoge na res visoki ravni. Vsi se moramo zavedati, da tekmujemo z reprezentancami, ki imajo desetkrat višje proračune na tekmovalca, kot jih ima Slovenija. To nam je povsem razumljivo, ker Slovenija s takšnim ekonomskim zaledjem, kot ga ima, zelo težko računa, da se bo proračun dvigoval v nedogled, kot trenutno deluje, da lahko počnejo vodilne in večje reprezentance, pri katerih je videti, da si lahko privoščijo vse.

Vedno na žalost govorimo tudi o starih ranah in dolgovih panoge alpskih disciplin. Kakšne so te številke in s kakšnim proračunom razpolagate letos?

Nakopičenih dolgov iz preteklih sezon je še vedno za 653 tisoč evrov in menim, da se bo dolg v prihodnjih letih vztrajno zmanjševal. Kljub temu verjamem, da lahko s trdim delom in predanostjo, ne samo športnikov, temveč tudi trenerjev in preostalih delavcev, za zdaj še držimo korak s preostalimi ne glede na bistveno manjša vložena finančna sredstva. Letos naš celoten proračun znaša 3,87 milijona evrov, od tega pa gre 2,3 milijona evrov že za izvedbo programa.

Malce še ostaniva pri financah. Pred začetkom lanske sezone so bili izjemno pereča tema izdatki, ki so si jih morale nekatere tekmovalke, predvsem Ana Bucik, Neja Dvornik in tudi Ilka Štuhec, kriti same. Letos ste dejali, da ni tako, kajne?

Res je, to smo napovedali že lani. Sam sem prevzel vodenje alpskih disciplin, ko je bila sezona 2024/25 praktično pred vrati. Takrat sem bil postavljen pred težko odločitev, kaj storiti, saj smo vedeli, da z denarjem, ki je bil na razpolago, ne moremo pokriti vseh ekip v takšni meri, da bi bile konkurenčne oziroma da bi jim zagotovili takšne pogoje, da bi si lahko obetali rezultate, kot smo jih od njih pričakovali.

Neja Dvornik in v ozadju levo Ana Bucik Foto: Boštjan Podlogar/STA

Zaradi tega smo se morali odločiti, ali dramatično znižati svoja pričakovanja, kar zadeva rezultate, ali mogoče celo ukiniti nekatere ekipe. Druga možnost pa je bila predlog sofinanciranja programov tekmovalk in tekmovalcev. Odločili smo se za to drugo možnost ob že takrat jasni napovedi, da tega v sezoni 2025/26 ne bo več, kar smo izpolnili. Letos smo to lahko izpolnili tudi zato, ker je alpskim disciplinam Smučarska zveza Slovenije podelila moratorij kredita (koncept, ki omogoča začasno prekinitev plačevanja obrokov posojila, običajno kot odgovor na izredne finančne razmere, op. p.), tako da v sezoni 2025/26 nimamo obveze vračila dela posojila, še vedno pa se bomo trudili, da bomo to storili, vendar ne živimo pod pritiskom tega, da to moramo storiti.

Med sezonama so se zgodile številne trenerske rošade in spremembe. Koliko ste sicer v stiku s smučarji in njihovimi ekipami?

Na svoj položaj gledam kot na položaj, ki mora zagotavljati optimalne pogoje za delo ekip, torej tekmovalcev, tekmovalk, trenerjev in spremljevalnega osebja. Ena mojih prvih akcij za sezono 2025/26 je bila vzpostavitev delujočega strokovnega sveta, ker se sam ne čutim dovolj kompetentnega, da bi operativno vodil stroko alpskega smučanja. Za to potrebujemo strokovnjake s specializacijo s številnih področij, zato tega ena sama oseba ne more početi.

Sam sem v stiku z ekipami precej pogosto, operativno, torej da neke stvari rešujemo, pa samo takrat, ko so kakšne težave.

To sem vprašala zato, ker je bilo v preteklosti na račun tega nemalo težav, med drugim z Nejo Dvornik. Tudi Ilka Štuhec je v intervjuju za naš medij med sezonama dejala, da z vodstvom SZS komunikacije praktično nima.

Z mano imajo stik vsi, ki si ga želijo imeti. Z ekipami, kot je ekipa Ilke Štuhec … Oni so precej samozadostni in tudi zato, ker oni ne iščejo stika z mano, ga niti jaz ne. Hodim na njihove tiskovne konference, spremljam njihovo delo, to pa je to.

Ilka Štuhec Foto: Daniel Novakovič/STA

Ravno to je Ilka Štuhec poudarila v pogovoru z nami. Dejala je, da ste bili na njeni novinarski konferenci, pa je niste prišli niti pozdravit.

To je dvorezen meč. Vprašanje je, kdo mora začeti pogovor. Sam namerno zagotovo nikogar ne zapostavljam, za tem trdno stojim. Ljudje, ki me poznajo, lahko to potrdijo, nimam favoritov ne v plus ne v minus, vedno pa poskušam, če se kdorkoli obrne name s kakršnokoli težavo, pomagati in težavo rešiti. To je vse.

Ilka Štuhec maja v intervjuju za Sportal o odnosu z vodstvom SZS: "Z vodjo panoge na SZS Šarabonom smo se videli na svetovnem prvenstvu, kjer me ni niti pozdravil, tudi kasneje, ko je SZS poslala komentar in poročilo prvenstva, v tega kot edina od slovenskih tekmovalcev nisem bila všteta, ker naj bi name pozabili. Vsaj tako sem slišala kasneje. Videla sem, da je bil prisoten na moji zadnji novinarski konferenci, kjer je dajal izjave, a mene osebno ni prišel niti pozdravit. Tako da se glede tega v mojem imenu dogovarja odvetnik in zastopnik Blaž Tomažin Bolcar. Sama osebno pa se žal nimam kaj pogovarjati. Res bi si želela, da bi bil ta odnos drugačen, tudi če oz. ko izražam svoje želje ali se postavljam za svoje pravice. In mimogrede, s tem tudi pravice drugih tekmovalcev."

Sportal Pravilna odločitev Ilke Štuhec

Prej ste dejali, da ste vlogo vodje panoge sprejeli v precej nezavidljivem položaju, tudi sicer pa ta vloga verjetno prinaša veliko pritiska, sploh ker ste ves čas na udaru. Kako se spopadate s tem?

V življenju sem prestal že marsikaj, nisem več med najmlajšimi (smeh, op. p.), reševal sem že veliko kriznih situacij, mogoče še na višjih ravneh. Osebno sem si postavil za cilj samo to, da skušamo smučarkam in smučarjem s sredstvi, ki so na razpolago, zagotoviti najboljše mogoče pogoje. Zdaj sem kar zadovoljen s tem, kako se je vse skupaj odvilo. Verjetno vse skupaj več težav povzroča mojim bližnjim in se sprašujejo, kaj mi je tega treba. A s smučanjem živim že vseh svojih 62 let. Čeprav morda zveni patetično, mi je smučanje v življenju dalo res veliko in mislim, da je prav, da smučanju nekaj povrnem.

Ilka Štuhec je že nekaj let edina slovenska predstavnica v hitrih disciplinah v ženski konkurenci svetovnega pokala. Foto: Guliverimage Glede na številčno majhno zasedbo so slovenski alpski smučarji precej razkropljeni oziroma trenirajo individualno. Kako vi gledate na to?

Tu je treba najprej razjasniti, kaj je individualna ekipa. Ilka Štuhec trenira sama, a ne zato, ker bi si tega želela, temveč je preprosto edina specialistka za hitre discipline pri nas in je potem sama v celotni reprezentanci. Tudi sicer gre trend v alpskem smučanju v vse bolj zgodnjo specializacijo, ki za seboj potem potegne individualne ekipe. To je zadeva, ki se ji ne moremo izogniti. V prihodnje bo šlo verjetno vse v tej smeri, verjamem, da bo znotraj neke reprezentance skupek več individualnih.

Če pogledamo velike reprezentance, se to dogaja ves čas. Na primer Švicarji, ki so v zadnjih letih najuspešnejši, imajo znotraj ekip kar nekaj takšnih modelov delovanja. Vsak torej dela s svojim štabom, a pod okriljem ene skupne ekipe. Če to primerjamo z gospodarstvom, je to kot nekakšna holdinška organizacija, v kateri zveza skrbi za "podrejene" družbe, ki so pod njo. Verjamem, da se bo vse še naprej počelo v tej smeri. Na žalost ali pa po sili razmer ne samo v smučanju, temveč v vsem športu.

Pred vrati je olimpijska sezona, koliko je zaradi olimpijskih iger posebna?

Ni velikih posebnosti. Olimpijska sezona se res zgodi le enkrat na štiri leta, a gre za eno tekmo v nizu več tekem v sezoni. Je pa razlika verjetno za starejše smučarje, ki so na olimpijskih igrah že sodelovali in za katere bo to verjetno zadnja priložnost v karieri. Posebna bo tudi za nekatere mlade, ki se bodo morda prvič zavihteli na ta največji oder v športni karieri. Mislim, da se tekmovalci s tem ne obremenjujejo preveč, ker je, če nisi že na začetku sezone v polni formi oziroma na najvišji ravni, težko pričakovati, da bo forma pravilno tempirana ravno do olimpijske tekme.

Ves čas se govori tudi o problematiki pomanjkanja mladih, o generacijski luknji. Kakšen je vaš pogled na trenutno stanje?

To je vprašanje, o katerem lahko govoriva ure. Odkar sem se vrnil na SZS, se zelo veliko ukvarjamo z otroki in mladinci. Vložek je velik, a to je edina mogoča smer, če želimo alpsko smučanje v Sloveniji ohraniti na tekmovalni ravni vsaj v takšnem obsegu, kot je zdaj. Zdaj v to vlagamo približno tretjino sredstev, v sezonah, ki prihajajo, pa bomo morali ta odstotek verjetno še povečati.

Foto: Aleš Fevžer

To ni težava samo znotraj Smučarske zveze Slovenije, temveč v klubih, ker se je pritok otrok v alpske šole in prve programe tekmovalnega smučanja, torej nekje od osmega do 12. leta starosti, v zadnjih letih dramatično zmanjšal. Temu se bo treba posvetiti in to počnemo zdaj skupaj s SZS, ker se to pojavlja v vseh panogah, tudi v smučarskih skokih, ki so glede na rezultate na svojem vrhuncu. A tudi njim upada število otrok, zato se je treba ukvarjati s tem. Izvajamo več akcij, razširili smo program Šolar na smučeh, imamo smučarske urice, skušamo podpirati alpske šole znotraj klubov.

Verjetno pa je utvara pričakovati, da bi alpsko smučanje v Sloveniji še kdaj imelo ugled, kot ga je imelo včasih.

Počnemo ogromno, da bi se stvari izboljšale, ne moremo pa si zatiskati oči pred tem, da se je družba spremenila. Če pogledate svet danes, je res ogromno možnosti za udejstvovanje ne samo v športu, temveč tudi zunaj njega. Tukaj si ne moremo zatiskati oči in si predstavljati, da se bo svet vrnil v čas Bojana Križaja. Tega ne bo več, lahko pa naredimo več, kot smo za to naredili v zadnjih desetih letih. To zdaj počnemo.

Zavedamo se, da so velik del težav tudi vremenske razmere. Odkar ni več zim z veliko snega, so se stvari spremenile. Smučanje na umetnih podlagah se razvija in je po nekaterih smernicah po občutkih že blizu tistemu na snegu, vsaj kar zadeva podlago. Veliko se posvečamo tudi temu, da bi uredili nekatera manjša smučišča z nekaterimi lokalnimi delavci. Na res veliko načinov se trudimo približati naš šport otrokom in družinam, da bi smučanje spet spravili na "družinski meni". Prepričan sem, da ima smučanje svojo tradicionalno vlogo, in pripravljeni smo storiti vse, da se to še bolj utrdi in uveljavi.

Žan Kranjec je na zadnjih olimpijskih igrah osvojil srebro v veleslalomu, pomembno slovensko orožje pa bo tudi v letošnji sezoni. Foto: Boštjan Podlogar/STA

Torej vidite prihodnost tudi v smučanju na umetnih podlagah?

Moramo se zavedati, da je organizacija tekmovanj s poslovnega in finančnega vidika velik zalogaj za vse. Težko je karkoli storiti. Še toliko težje je, ker v alpskem smučanju potrebujemo dolge proge, ki so dlje od mest. Nisem prepričan, bo pa smučanje na umetni podlagi zagotovo pomembno za treninge in pridobivanje smučarskega znanja. O tem, da bi to postala oblika množične rekreacije, pa dvomim, ker ti pokusi so že bili, pa se niso zadržali oziroma delovali, kar pa ne pomeni, da se to ne more spremeniti.

Število smučarjev ni nič manjše, kot je bilo, težava je, da so stroški tega, da lahko smučamo, vedno višji. Zaradi tega centri iščejo dejavnosti, ki bi v nezimskih mesecih pomagale financirati zimsko sezono.

Za konec, glede na to, da pred sezono vedno govorimo o rezultatskih ciljih, s čim bi bili pred začetkom nove zime zadovoljni vi?

Najbolj bi bil zadovoljen s tem, da ne bi bilo nobenih resnih poškodb, ker je to velika težava alpskega smučanja v zadnjih dveh sezonah. Trenerji ne napovedujejo radi nekih medalj, dosežkov … Sam bi bil zadovoljen s tem, da bi vsi tekmovalci dosegli boljše rezultate, kot so jih trenerji zapisali v svojih letnih programih. Če se bo vse skupaj uresničilo, kot smo si zastavili v programih treningov, pa mislim, da bi lahko vsaj ponovili število stopničk iz lanske sezone in da bi se lahko na olimpijskih igrah borili za dve odličji.

Več iz rubrike Sobotni intervju:

Sportal Dejan Vinčić: Kot mlad odbojkar sem bil pogosto na stranskem tiru. Vse sem si moral prigarati.

Sportal Mark Zabukovnik zaslišal pok, nato se mu je življenje obrnilo na glavo

Sportal Urška Žigart: To niso bile samo besede. Res verjamejo vame in v to, da si zaslužim priložnost.