Stereotipi ostajajo, svetovni rekord prav tako

''Robert Kranjec leti v 'podn','' je s slovensko zastavo v desnici in pločevinko piva v levici dobre pol ure pred poskusno serijo nase opozarjal eden izmed obiskovalcev svetovnega prvenstva v poletih. Njegov pogled, težave z izgovorjavo in rahlo opotekanje so sporočali, da še zdaleč ne gre za prvo (pretihotapljeno) pivo v dnevu, predvsem pa, da dolgoletni planiški mit o močnem vonju po alkoholu v dolini pod Poncami kljub silnim naporom organizatorjev in jasni politiki izkoreninjanja prekomerne pivske kulture še vedno živi. Tako kot tudi številni preostali stereotipi o Planici. Planinški skakalni oziroma letalski praznik je namreč tudi pravi festival stereotipov, ki ob odločnih posegih in investicijah gostiteljev sicer počasi hlapijo, a vseeno še živijo. Kar nekaj le-teh je še vedno tesno povezanih predvsem z ''udobjem'', ki so ga deležni obiskovalci.

Skakalna elita je bila ob vnovičnem prihodu v Zgornjesavsko dolino najbolj navdušena nad novo sedežnico, za katero so odgovorni uporabno dovoljenje dobili skorajda pet minut pred dvanajsto. Tudi sama letalnica, ki velja za najmogočnejšo na svetu, je doživela nekaj popravkov, na visoki profesionalni ravni pa so tudi številni spremljevalni elementi. A kljub trudu je večini jasno, da se bo Planica večine težav in neprijetnosti otresla šele tedaj, ko bo v slikoviti dolini zrasel obljubljeni sodobni nordijski center, za katerega se v sklad že nabirajo evropska sredstva. Tedaj bodo še bolj zadovoljni tako vsi skakalni mojstri kot tudi številni ljubitelji športa, ki kljub blatu in občasnim prometnim zamaškom (sistem parkirišč in krožnega transporta je sicer v veliki meri zmanjšal to hibo) trumoma prihajajo pod Ponce. Letos jih bolj kot tradicionalne planiške nevšečnosti motijo nova pravila, ki pri računanju rezultatov upoštevajo zaletna mesta in vetrovne razmere. Občutek občinstva je tako dokaj neizrazit, kar je do izraza prišlo predvsem ob poletu domačega aduta Roberta Kranjca, ki je v prvi seriji preskočil vse tekmece, a ob točkovnem odbitku vendarle pristal krepko za najboljšimi.

A Planica vendarle ostaja Planica. Tradicija, odlična obiskanost tekem z gostovanjem navijaških skupin iz Poljske, Avstrije, Norveške, Nemčije in drugod, ugled v mednarodnem skakalnem svetu in (rekordne) daljave kot po pravilu zasenčijo manj prijetne strani. Letos naprava bratov Gorišek še ni dočakal popravka znamke svetovnega rekorda (239 m). Slednja ostaja nespremenjena že pet let, v petek pa so lov na rekord znova preprečile vremenske razmere, brez ustrezne termične in vetrovne pomoči. A skakalnega praznika, ki je prepričljivo prvi tudi na letni slovenski proračunski lestvici športnih prireditev (proračun se bo to pot približal dvema milijonoma), še zdaleč ni konec. Do konca svetovnega prvenstva in s tem tudi dolge skakalne sezone na najvišji ravni sta še sobota in nedelja. Tedaj naj bi bil obisk še večji, častna tribuna, na kateri sta bili ob številnih gostih na čelu s predsednikom Mednarodne smučarske zveze Gianom-Francom Kasperjem tudi slovenski junakinji zimskih olimpijskih iger Tina Maze ter Petra Majdič, pa bo gostila še več znanih in vplivnih obrazov. Tudi to je namreč del tega športnega spektakla in praznika, ki vsaj v slovenskih okvirih nima prave primere.