Ilka Štuhec
Sreda, 3. 6. 2020, 13.20
4 leta, 5 mesecev
INTERVJU: META HROVAT
"Sovražim občutek, da moram spadati v okvire"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,46
5
Najboljša slovenska (vele)slalomistka Meta Hrovat o odločitvi za umik iz reprezentančne ekipe, oblikovanju svojega štaba in neobičajnem obdobju med dvema sezonama.
Je želja po samostojni poti v vas vzklila že med preteklo sezono?
Že od prestopa v FIS-kategorijo sem imela ob sebi vedno osebo, ki je skrbela le zame. Sprva je bil to Roman Rozman, pozneje sem sodelovala z Juretom Hafnerjem. Vajena sem bila tega, da je ob meni nekdo, ki ves čas ve, kaj se dogaja z mano. Ta delno individualna smer je bila torej vedno del moje smučarske poti. Lani sem bila prvič v celoti pod reprezentančnim okriljem. Čutila sem, da mi nekaj manjka. To pač ni bilo tisto, kar bi želela, zato so mi že med sezono misli uhajale proti spremembam. Vedela sem, da moram nekaj narediti. Zdaj se že zelo dobro poznam. Vem, v kakšen okolju sem sposobna narediti korak v želeno smer in v kakšnem ne. Konkretno, v pretekli sezoni se celotna zgodba ni razvijala v želeno smer.
Povsem konkretno, ste želeli več individualne obravnave in treningov, ki bi bili prilagojeni vašim potrebam?
Ob sebi moram imeti ljudi, ki jim stoodstotno zaupam. Gre za ljudi, ki me poznajo, so me pripravljeni poslušati in delajo zame. Zavedam se, da potrebujem drugačen trening kot, recimo, Ana Bucik ali pa drugačno količino smučarskih dni kot kakšna druga smučarka.
Težava torej ni bil Janez Slivnik osebno, temveč koncept dela, ki je bil namenjen večji skupini smučark?
Janezovim treningom zanesljivo ne gre očitati kakovosti. Nasprotno, delali smo dobro. A smučanje je specifičen šport, jaz pa sem oseba, ki potrebuje drugačen pristop. Tudi količinsko se moji idealni treningi razlikujejo od treningov drugih. Ne spadam v okvire. Sovražim, ko čutim, da moram spadati v te okvire. Želim biti prisotna v poteku treningov. Rada povem, kaj želim. Rada povem svoje občutke. Izražanja mojega mnenja je bilo v pretekli sezoni pač premalo.
S trenerjem Matijo Grašičem bo v prihodnjem tednu znova vadila na ledeniku Kaunertal.
Kakšna pa je bila vaša pomlad, torej obdobje karantene?
V času omejitve gibanja med občinami sem se držala vseh pravil, a bila vseeno zelo aktivna. Mnogi so mi zavidali, da sem obdobje preživela v kranjskogorski občini. Kmalu sem se lotila tudi kondicijskih priprav s trenerko Niko Radjenovič. Nepričakovan prosti čas sem zelo dobro izkoristila. Ukvarjala sem se z motoriko, gibljivostjo … Za marsikaj od tega v običajnih razmerah niti ne bi bilo časa
Pričakujete, da boste v novi sezoni še bolj izrazito pod javnim drobnogledom?
Lagala bi, če bi dejala, da o tem vprašanju v zadnjem obdobju nisem razmišljala. Vprašanje, ali bo zdaj, ko bom lahko izražala svoje mnenje in imela prilagojene treninge, breme drugačno, je povsem naravno in logično. Toda menim, da sem se enega bremena znebila, drugega pa pridobila. Imam dobre pogoje za trening. Pričakovanja javnosti bodo verjetno večja, na meni pa je, kako se bom s tem spopadla. Zame je najpomembneje, da v svojem delu uživam, obenem pa, da delam veliko in kakovostno. Ker imam to prepričanje v sebi, se lahko samozavestno podajam v nadaljevanje svoje kariere. Pričakovanja drugih bom potisnila na stran.
Pot umikanja od reprezentance je sovpadla s koronakrizo. Priprave so drugačne. Ključna bo iznajdljivost. Kako vam gre na tej ravni?
Čudno leto … Ključno bo, da bomo iz najosnovnejših pogojev potegnili največ. To je zame velik izziv. V teh novih razmerah bom poskušala krmariti in izkoristiti vsako ponujeno priložnost. Do danes nam je šlo zelo dobro. Matija Grašič, jaz in moja družina smo se spopadli z novo realnostjo. Nismo čakali na rešitve. Sami smo se lotili raziskovanja možnosti. Prav ta občutek za izkoriščanje pogojev bo letos zelo pomemben.
Prve zavoje v pripravljalnem obdobju je opravila na Kaninu.
Verjetno bo veliko tudi priključevanja drugim ekipam.
Trenutno se posvečamo predvsem tehniki. Posledično v tem trenutku ni ključno, kateri sparing partnerji so ob meni. Iščemo cenovno ugodne možnosti. Na Kaninu smo se odlično ujeli z ekipo Ilke Štuhec. Na Kaunertalu deloma z ekipo Dvornik. V prihodnje se bomo povezovali tudi s slovensko ekipo svetovnega pokala. Grašič in Hafner poznata veliko smučarskih deležnikov. Verjamem, da na ravni povezav ne bo težav.
O pričakovanjih vas ne sprašujemo več, saj pravite, da o tem ne govorite. Kaj pa so vaši izzivi na treningih? Katerih napak se boste lotili? Kje iščete napredek?
Cilj je hitro in samozavestno smučanje. Tudi z osebnimi rezultatskimi cilji. Ti, kot ste ugotovili, ostajajo skriti. Morda zveni strahopetno, a ni. Sicer pa … V mojem smučanju je nekaj ukoreninjenih napak. Iščemo inovativne načine, kako se jih lotiti. Trenutno sem veliko na zelo kratkih smučeh. Zakaj? S tem se lotevamo hibe v začetku zavoja, sprevračanja smuči na robnik. Še kar nekaj napak me je v preteklosti omejevalo. Predvsem v ravninskih delih. Izzivov mi ne manjka. V zadnjem obdobju sem bila veliko na superveleslalomskih smučeh.
Ste se superveleslaloma lotili z mislijo na hitrostno bariero in mislijo na veleslalomski napredek ali pa vas lahko v prihodnje pričakujemo tudi na kakšni tekmi v hitrih disciplinah?
Trenutno bolj zaradi odpravljanja napak in dvigovanja hitrostne bariere. Imam pa v načrtu tudi kakšno kombinacijo. Tudi superveleslaloma ne izključujem.
Jure Hafner je že v preteklosti usmerjal smučarsko pot Mete Hrovat.
Kako pa gledate na povečevanje števila paralelnih tekem? So vam blizu? Bolj uživate v klasičnih tehničnih preizkušnjah?
Pri paralelnih tekmah me moti stalno spreminjanje pravil. Letos smo se v cilju tekme v St. Moritzu dekleta spraševala, ali moramo še enkrat na štart. Upam, da bodo uvedli stalen format. Vem, da se pri FIS posvečajo tej problematiki. Tudi tekmovalci smo namreč izpolnili več anket o tem, kakšno je naše stališče. Rada nastopam. Po naravi sem zelo borbena. Ko imam ob sebi tekmico, je želja, da jo premagam, še toliko bolj izrazita. A čeprav paralelne tekme postajajo stalnica, še vedno bolj uživam v klasičnih tekmah.
Obstaja tekmica, s katero se še posebej radi pomerite?
Ne, to ne. A vsaka, s katero se pomerim, je v tistem trenutku največji izziv.
Za konec pogovora se vrnimo v 15. februar, ko ste na domačem hribu, v podkorenski izvedbi Zlate lisice, osvojili tretje mesto v veleslalomu. So zdaj občutki bolj čisti? Je to trenutek, o katerem ste kot deklica sanjali?
Niti ne. Zlata lisica je namreč doma v Mariboru. Ker ženske tekme v Kranjski Gori niso stalnica, si nikoli nisem zamišljala, kako je stati na stopničkah v domačem kraju. Po drugi strani pa je bila to zame tekma, po kateri sem bila po daljšem obdobju zelo ponosna nase. Pritisk sem znala obrniti sebi v prid. Sama sebi sem nekaj dokazala. No, lahko pa povem, da sem si, če bo tekma še kdaj v Kranjski Gori, zastavila mini cilj. Želim zmago!
5