Sobota, 28. 3. 2020, 4.00
9 mesecev, 3 tedne
Sobotni intervju: Peter Prevc
Peter Prevc dobil potrdilo, ki ga je želel #video
Upal je, da bo dočakal najboljši konec tedna, na katerega se je pripravljal, in poudaril, da ni lepo, ko ti ga vzamejo. Peter Prevc je govoril o svetovnem prvenstvu v poletih v Planici, ki je zaradi pandemije koronavirusa prestavljeno. V predčasno končani sezoni je bil najboljši slovenski skakalec, a pred sezono ni kazalo tako. Sprijaznil se je, da ni več najboljši v ekipi. Padec v Kranju je bil trenutek, ki je prinesel morda ključen zasuk, razmišlja. Sezona, zlasti zmaga v Lillehammerju, mu je nato dala nov zagon. Videl je, da lahko še vedno meri moči z najboljšimi.
V skupnem seštevku svetovnega pokala je Peter Prevc osvojil osmo mesto, kar je po sanjski sezoni 2015/16 najboljša uvrstitev. Prav tako je po več kot treh letih v Lillehammerju skočil do 23. zmage v karieri. V Engelbergu je bil drugi, na odru za zmagovalce pa bi bil tudi v Ruki, če ga zaradi dresa ne bi diskvalificirali. Dobil je potrdilo, da je še vedno v stiku z elito, to mu vliva optimizem za novo pripravljalno obdobje, ki se bo zares začelo šele po koncu pandemije koronavirusa.
Pretekli konec tedna bi se morala vaša sezona uradno končati, vendar se je zaradi koronavirusa predčasno že na Norveškem. Veliko ljudi si na raznorazne načine krajša čas v samoizolaciji. Kaj počnete?
Nič. Urejam stvari. Najdeš kakšno stvar za nazaj, na primer kakšnega okostnjaka v omari. Z organizacijskega vidika namreč. Vse skupaj je bolj analitično. Veliko časa je, da lahko vse pregledaš, predebatiraš. Po pravici povedano mi je na začetku naravnost ustrezalo, da smo bili doma. Nikamor ni bilo treba iti, z nikomer govoriti. Po drugi strani smo športniki tudi sicer kot v nekakšni karanteni – hotel, skakalnica, hotel, skakalnica … Čudno je sicer, ker je priporočeno, da ne delaš stvari. Tudi nočeš se družiti z ljudmi, ker ne veš, kako je. Ko srečaš koga, je prav tako nenavaden občutek.
Peter Prevc - pogled v to in zadnje sezone
Kako je biti zaprt, izoliran?
Ni tako nenavadno. Razumel sem navodila zdravnikov, ker vem, kakšne so razmere. Rekli so nam, naj bomo doma in gledamo TV. Prav hudo nam spet ni.
Mislite, da bo trenuten položaj s koronavirusom prinesel kakšno spremembo pri ljudeh, ko se bo življenje postavilo v ustaljene tirnice?
Tistim, ki zdaj živimo, se lahko spremeni na dobro ali popolnoma na slabše. Bolj znaš ceniti to, kar imaš doma. Ne nazadnje bomo pri sebi videli, s kom se družiti in s kom ne. Predvsem iz vidika, koga kličeš in koga ne. Morda bomo začeli načrtovati nakupe in kupili tisto, kar v resnici potrebujemo. Ta teden sem šel po enem tednu v trgovino. Okviren jedilnik imamo in kupimo tisto, kar potrebujemo.
Zaradi koronavirusa je moral smučke predčasno pospraviti, saj se je sezona končala že na norveški turneji, ne na domačem svetovnem prvenstvu v poletih na Letalnici bratov Gorišek v Planici.
Kdaj ste se začeli zavedati, da bi lahko bila zadeva s koronavirusom problematična? Vendarle ste bili veliko na poti. Konec koncev ste bili v letošnjem letu na Japonskem.
Na Japonskem ni bilo opazno, ker je bilo žarišče na Kitajskem. Sicer smo bili previdni pri higieni. Ker je bilo veliko ljudi, smo nosili maske. Na Japonskem so bile razprodane. Na letališču je na primer nisi mogel kupiti. V Evropi smo sprva bolj z mezincem spremljali, kaj se dogaja v Aziji. Potem se je zgodila Italija in za skandinavsko turnejo sem se bolj opremil.
Stanje je postalo resno pred našim odhodom v Lahti, ko so Avstrijci v Italiji postavili poostren nadzor. Za pot v Skandinavijo sem vzel čistilna sredstva s seboj. Tam se je vse skupaj že čutilo. Na letališču sem opazil, da moški tudi na straniščih preživijo več časa za umivalnikom kot sicer. Ljudje so si dalj časa umivali roke. Tudi po hotelih je bilo ogromno razkužil. Vsako stvar, ki si jo prijel, si obrisal. Vilice razkužil, preden si začel jesti …
Nato se je vse skupaj stopnjevalo. V Oslu so dejali, da bo tekma brez gledalcev, kar je razumljivo. 40 tisoč ljudi, ki gredo na teke in skoke, uporablja isti vlak. To ne bi bilo dobro. Lillehammer je nato normalno minil brez kakšnih posebnosti. V Trondheimu je bilo zaostreno. Tudi v vseh državah tekmovalcev so bili ukrepi. Zaostrilo se je.
Kako ste to dojemali skakalci?
Razmere so se v Evropi hitro spreminjale. Več smo se pogovarjali. Ali bodo ukinili tekmovanje ali ne ... Potem se začneš spraševati, ko vidiš, da nimaš jasnih navodil najvišjih članov tekmovanj.
Ali se je pri logistiki na Norveškem kaj spremenilo?
Zlasti pri prehrani. Na turneji RAW Air nas sicer razvajajo s hoteli in hrano. Vedno je sveža, vrhunsko pripravljena. Skakalci lahko izbiramo, kaj bomo jedli. Nato je prišel odlok vlade in dobili smo le zapakirano. Razdalja se je povečala. Iz Trondheima smo potovali do Osla s čarterskim poletom. Potem smo šli s posebnim vlakom do Drammna, tam prespali, spet nazaj na letališče in domov.
Izkušnje pripomorejo k temu, da se ne obremenjuje s stvarmi, na katere nima vpliva.
Sami se držite navodil, ki jih je dala vlada, da se zadržujete doma. Na družbenem omrežju Twitter pa smo lahko videli, da so vas poteze nekaterih Slovencev pošteno razjezile, ker se posamezniki niso držali navodil samoizolacije na domu.
Ni mi všeč, ker vidiš, kakšne so razmere, predvsem v Italiji. Tega se moramo zavedati. Položaj je kritičen, zdravniki pri sosedih so se odločali, koga bodo zdravili in koga ne. Mlajši bo imel prednost. Kdor ima bolezen in je starejši, ga bodo morali odsloviti. Morda se počutim zelo zdravega in mi ni nič. Lahko pa ljubljeni starejši osebi prineseš ta virus in sploh ne veš. Ko vidiš, kako ljudje posedajo po avtobusnih postajah, te razjezi. Vsaj mene.
Vam je žal, da niste mogli izpeljati sezone do konca? Vendarle ste po dolgem času spet zmagali, povrhu bi sprva sledila letalnica v Vikersundu, na kateri ste kot prvi Zemljan poleteli 250 metrov.
Žal mi je, da ni bilo Vikersunda. V poletih letos nisem naredil tistega, kar bi hotel. Pa ne, da bi karkoli jemal prelahko. Napačno predstavo sem imel. Lani, ko sem pomahal navijačem v Planici, je to pustilo posledice. Na Kulmu je prišel strah. V tistem dnevu in pol sem potem nekako dobil nazaj zaupanje. Zato sem se veselil Vikersunda, ker sem želel videti, kako bo vse skupaj videti.
Kako ste v reprezentanci sprejeli odločitev, da je sezone konec, in ostali brez Planice?
Navdušen ni bil nihče. Bedno … Težko opisuješ, ker je vsega konec. Vzeli so tisto, za kar potihoma pričakuješ, da bo najboljši konec tedna. Na kar si se pripravljal. Ni lepo, ko ti to vzamejo.
Kako so to dojeli mlajši? Ali je koga presenetilo?
Morda je bil najbolj opazno šokiran Domen. Ne vem, ali ni spremljal dogodkov ali pa je mislil, da imajo težave le Kitajci in Italijani. Ko smo se pogovarjali, da bodo Planico težko izvedli, je bil kar šokiran. Kako se lahko to zgodi, se je spraševal. Nepredstavljivo.
Po treh letih premora se je zmage spet veselil v Lillehammerju, bila je njegova 23. v karieri.
Ste pretekli konec morda gledali posnetke na nacionalni televiziji iz Planice 2016, ko ste bili junak zime in ste osvojili skoraj vse, kar je bilo mogoče? Ste obujali spomine?
Zelo lepo. Sploh nedeljska tekma je vzbudila tiste občutke, ki jih takrat nisem doživljal zaradi vsega pompa. Takrat se mi je morda vse zdelo samoumevno. Po drugi strani si nisem vzel časa oziroma mi ga v trenutkih zmagoslavja niso dali, da bi začel uživati. Sicer pa sem ob posnetku dobil malce kurjo polt. Gledal sem tudi, koliko skakalcev iz tistega leta je nehalo skakati, koliko je poškodovanih. Vzdušje v Planici je bilo takrat izjemno. Če izvzamemo Zakopane, kjer so Poljaki vedno evforični, ne vem, ali je bila še kje takšna evforija.
A si kdaj rečete: a že štiri leta je od tega?
Kar nekaj časa nazaj je. Čas gre hitro. Z Robijem (Robert Kranjec, op. a.) sva takrat osvojila vso Planico. Nehal je skakati, zdaj je v drugi vlogi. Noriaki Kasai je mešal štrene, zdaj ga dve sezoni ni. Razmišljal sem, kaj sem v tem času naredil, a nisem veliko naštel.
Kako ocenjujete letošnjo sezono? Naredili ste velikanski premik.
V primerjavi z lansko in predlansko je bil storjen velik korak. Počasi se je gradilo. Vmes bi morda lahko dal več od sebe. Za konec januarja in začetek februarja se mi zdi, da bi lahko unovčil izkušnje iz decembrske šole. Tam sem morda kaj izgubil, sicer sem zadovoljen.
Zato pa ste lahko po treh letih spet občutili, kako je stati na vrhu in gledati tekmece od tam.
Po eni strani je bilo nekaj olajšanja, ker sem sebi dokazal, da lahko sestavim dva odlična skoka. Da se številke sestavijo tudi tebi v prid. Potem si vesel, da si del ceremonije, ko greš na zmagovalni oder. Poslušaš podelitev, himno, to so prijetne stvari.
Stati na najvišji stopnički in poslušati himno je nekaj, kar ga je naredilo še srečnejšega.
Povejte, kaj se je v resnici spremenilo na prehodu iz poletja v zimsko sezono. Trener Gorazd Bertoncelj je rekel, da se je zgodil velik preskok in ste pozitivno presenetili, saj vam poleti ni šlo, kot bi moralo.
V Kranju sem se razbil kot kanta. Tako, da me je moral pregledati doktor Kristan. Mina (partnerica, op. a.) me je poslala na urgenco, ker sem prišel domov tarnat, da se mi vrti. Preverili so, ali so notranji organi celi. Tri dni sem počival, potem je bilo bolje. In od takrat sem začel bolje skakati. Morda je bilo telo zakrčeno. Kritik je bilo veliko, opaziti je bilo mogoče tudi veliko nezadovoljstva zaradi mojih skokov. To te začne žreti in pozna se na skakalnici. Na pripravah v Zakopanah na ledeni smučini sem dobil nove smučke, s katerimi sem se ujel. Nato se je moja raven skokov dvignila.
Morda sem se tudi sprijaznil, da nisem najboljši v ekipi. Počasi se je začelo odpirati. Prišla je sezona. Videl sem, da se kljub temu, da ne delam vrhunskih skokov, sukam okoli 15. mesta. Sicer s takšnimi rezultati ne bi bil zadovoljen, ampak ker veš, da skoki niso bili dobri, se ti kamen odvali od srca.
Torej je bil padec ključen?
Mogoče. Tri dni počitka sem imel. Morda sem takrat začel razmišljati, da je kdaj bolje tri dni počivati. In v teh dneh lahko razmisliš, ali si ga kje polomil ali ne, namesto da se zaletavaš.
O katerih kritikah ste prej govorili? Trenerskih?
Karkoli sem naredil, poskusil, ni delovalo. Začne te žreti. Ne moreš se pomiriti. Potem opaziš, da tudi drugi niso pomirjeni.
Padec v Kranju pred sezono je bil morda tisti trenutek, ko se je zgodil preobrat, da se mu je krivulja začela obračati v pozitivno smer.
Lani ste nekako zmajevali z glavo, kar zadeva stroko. Vendarle pa ste bili malo v stiku, ker ste imeli težave z gležnjem. Kako je bilo v tej sezoni?
Bolje kot lani. Sezono smo dobro preživeli. O nekaterih stvareh se lahko bolj odkrito pogovorimo.
Bi še kaj dodali?
Svoj načrt že imam. Ta je na ravni trener-tekmovalec.
Po letih sicer še niste stari, ampak ste že dolgo na sceni. Kako je mogoče izkoristiti izkušnje?
Lahko bi jih bolje. Morda sem po srcu še vedno mlad. Z leti pa se naučiš, kako nekatere stvari izklopiti. Ko se na primer tekma predstavlja, razumeš, da na to nimaš vpliva. Da le čakaš, se ogrevaš in skočiš, ko je čas za to.
Kaj pa dojemanje skokov?
Zaviram se ne, ker to pri skokih ne prinese nič dobrega. Strahu mora biti čim manj. Z leti ugotoviš, da je bolje skočiti sproščeno in z napako kot pa popolno in zategnjeno. To je nekakšen rek, ki se ga poskušam držati. Da si moraš pomagati sam in bog ti bo pomagal. Da lahko marsikaj spremeniš sam in ne čakaš, da ti kdo pomaga drug.
Zagona morate imeti po tej sezoni, v kateri ste osvojili skupno osmo mesto in tudi stali na odru za zmagovalce, veliko.
Motivacije mi ne bo manjkalo. Skoki so čuden šport. Če ti dva skoka od stotih uspeta, ju hočeš ponoviti, greš na skakalnico. To greš iskat.
Upal je, da Planica bo, saj si je od domačega prvenstva obetal veliko.
Da je težko biti pri skokih nenehno na vrhu, smo lahko videli tudi v tej zimi. Rjoju Kobajaši je lani dominiral, letos so ga premagali.
Ali se je on poslabšal ali pa so se drugi izboljšali. Veliko je dejavnikov in na tekmovalca hitro vplivajo. Včasih te tri sekunde prehitro spustijo in so razmere v zraku drugačne. Potem moraš biti v formi, da narediš popoln skok. Če imaš enkrat, dvakrat, trikrat slabše pogoje, te je strah. In ko imaš četrtič dobre, ne narediš dobrega skoka. Meni je na primer v Lillehammerju pomagalo, da sem imel pri drugem skoku na treningu dobre razmere in sem izpeljal dober skok. To te pomiri, da lahko kljub napakam skočiš dlje.
V prihodnji zimi vas čaka bogata sezona. Ob tradicionalni novoletni turneji še nordijsko svetovno prvenstvo v Oberstdorfu in prestavljeno svetovno prvenstvo v poletih na Letalnici bratov Gorišek v Planici, ki bo prav tako gostila konec svetovnega pokala.
Veliko dela ... Skoki bodo lahko odmevni, ko ne bo svetovnega pokala. Za tekmovalca ni prav velike razlike. Na nordijskem prvenstvu v Oberstdorfu se bomo zaprli za 10 ali 14 dni, preostalo je od enega konca tedna do drugega. Ko si na tekmi, poskušaš dati vse od sebe. Ne hraniš se za naslednji teden.
Ali so vam trenutne razmere zaradi pandemije koronavirusa kaj spremenile načrte za družinski dopust, ki ga imate skakalci sicer v aprilu?
Rezerviranega nismo imeli nič. Odločali smo se, kam bi šli. Ker je sin tako živahen, bi ga kaznovala, če bi ga zadrževala na letalu. Zato smo gledali krajše polete – Španijo, Portugalsko, Italijo. Z Mino bova zdaj počakala do konca teh razmer, nato pa bomo videli, kaj in kako.
1