Smrt sarajevskega olimpijskega junaka

Po hudih možganskih poškodbah, zaradi katerih je bil v zadnjih letih prikovan na invalidski voziček, je v domu za obnemogle v ameriški zvezni državi Oregon svojo zadnjo bitko izgubil eden najbolj karizmatičnih smučarjev vseh časov Bill Johnson. Ta je svoji karieri postal olimpijski prvak v smuku (Sarajevo 1984) in se veselil treh zmag v svetovnem pokalu.

V zadnjih letih je bil zgolj grob obris nekdanjega vihravega mladeniča, ki je z ameriško sproščenostjo v obup spravljal smučarsko disciplinirane Avstrijce in Švicarje. Hoditi namreč že več let ni mogel, funkcionalnost desne roke je bila zelo omejena, levo oko je imel stalno zaprto, govoriti ni mogel, komuniciral je le še z obrazno mimiko …

Vse to so bile posledice možganskih poškodb in več kapi, ki so sledile hudemu padcu med smukom leta 2001, ko se je kot veteran skušal vrnitvi v smučarsko areno in se prebiti celo na olimpijske igre v Salt lake Cityju 2002.

"Predvsem v zadnjem tednu je preživljal najhujše možne bolečine," je vest o smrti rojakom sporočila njegova mama D. B. Johnson Cooper.

Težavni mladenič, ki je postal prvak

Johnson, rojen 30. marca 1960 v Los Angelesu, v otroških letih niti približno ni bil fantič, ki bi v aktivni smučarski generaciji iskal svoje vzornike, se po njih zgledoval in sanjaril o športnem preboju. V najstniških letih je sicer že razkril del razkošnega smučarskega talenta, a njegove misli še zdaleč niso bile strogo profesionalno-športno usmerjene. Še več, veljal je celo za težavnega mladeniča, ki je večkrat prišel tudi navzkriž z zakonom. Pri sedemnajstih letih mu je zaradi kraje avtomobila grozila celo zaporna kazen, a ga je naposled rešila vključitev v smučarsko-študijski program v športnem središču Mission Ridge.

Kot bi začutil, da je šport belih strmin njegova priložnost za umik na varno pot, je smučanje sprejel za svoj življenjski slog, resda po nekoliko prilagojenih lastnih pravilih, ki bi jih uveljavljeni smučarski narodi tedaj zlahka označili za nenavadne. A Bill je, sprva daleč od vrveža svetovnega pokala, iskal novo smukaško linijo. Bila je bolj drzna in nepredvidljiva, a ob pravi izvedbi nadvse hitra. To je tudi dokazal, ko se je kot 22-letni "jenki" vključil v druščino najboljših smukačev na svetu.

Uveljavljeni smukaški mojstri na čelu s Petrom Müllerjem in Franzem Klammerjem so na novinca z druge strani Atlantika sicer gledali nekoliko zviška, a Johnsonu je tak odnos celo godil, saj ga je še bolj motiviral. Tako je po prvi zmagi v svetovnem pokalu in v luči olimpijskega smuka na Bljelašnici celo napovedal zmago. Ni se uštel, z vožnjo, ki je zaradi v tistih časih skorajda pričakovano neravne in tresoče snežne podlage delovala še toliko bolj vihravo, je ugnal vso svetovno konkurenco in se 16. 2. 1984 okronal z naslovom olimpijskega prvaka v kraljevi disciplini.

Pot navzdol

Na krilih sarajevskega uspeha je Bill Johnson vknjižil še dve zmagi svetovnega pokala in sezono 1983/84 končal kot tretji smukač sezone. Sledil je strm padec, ki je bil posledica zdravstvenih težav, sporov z vodstvom ameriške reprezentance in pomanjkanjem prave smučarske osredotočenosti. V dveh sezonah po ZOI 1984 je bil zgolj bleda senca prvaka, ko je uvidel, da naslova v Calgaryju 1988 ne bo mogel braniti, pa se je tudi hitro umaknil.

Koncu kariere so sledile še velikanske težave na osebni poti. V družinski tragediji je leta 1992 izgubil enoletnega sina, ki je utonil v kadi. Ločitvi so sledili tudi osebni finančni zlom in psihološke težave.

Iz kočljivega položaja se je skušal rešiti tam, kjer je bil najboljši. Na smučeh. Pri štiridesetih letih je napovedal vrnitev v smučarsko karavano z osrednjim ciljem – nastop na olimpijskih igrah leta 2002 v Salt Lake Cityju. Toda poskus je klavrno in krvavo propadel. Po 21 dokaj neuspešnih nastopih na tekmah FIS in severnoameriškega pokala je 20. marca 2001 na uradnem smukaškem treningu pred državnim prvenstvom v smučarskem središču Big Mountain grdo padel in se huje poškodoval.

Nemoč

Zdi se, da je bil film o ameriškem smukaču posnet vsaj kakšni dve desetletji in pol prezgodaj, da bi lahko vključeval vse šokantne trenutke njegove življenjske poti.

Usodni padec leta 2001 ni le razblinil njegovih olimpijskih sanj (v Salt Lake City je sicer pripotoval kot eden od zadnjih nosilcev olimpijske plamenice), temveč je dodobra zaznamoval tudi preostanek njegovega življenja. Po hudih možganskih poškodbah je tri tedne ležal v komi, tako da zdravniki niso izključevali niti najbolj črnega scenarija. Čeprav je nato odkorakal iz bolnišnice, pa so njegovi najbližji kaj hitro ugotovili, da se je dodobra spremenil.

Njegovo stanje se je iz leta v leto poslabševalo, najbolj po nizu kapi leta 2010. Umrl je kot povsem obnemogel invalid.