Sobota, 22. 5. 2021, 4.00
9 mesecev, 2 tedna
Sobotni intervju - Nika Križnar
Slovenska skakalna kraljica brez ovinkarjenja: Rada bi, da bi imel družbo
Nasmeh, jasen pogled, trma, energičnost in trdo delo so le nekatere lastnosti slovenske junakinje Nike Križnar. In prav te so jo med drugim pripeljale do velikega kristalnega globusa v svetovnem pokalu in dveh medalj na nordijskem svetovnem prvenstvu v Oberstdorfu. Čeprav trener Zoran Zupančič večkrat poudari, da gre kot tank in se na zaustavi pred nobeno prepreko, se v ozadju skriva čustvena oseba. V sanjski sezoni je bilo eskalacije čustev ogromno, od joka, besa, razočaranja do velikega veselja, zadovoljstva ... Vesela je, da je stopila v družbo idola Petra Prevca, a gleda že naprej proti Primožu Peterki. In morda še dlje.
Prva zmaga v svetovnem pokalu - srečen kraj je bil Hinzenbach -, prva medalja na nordijskem svetovnem prvenstvu - v Oberstdorfu se je veselila bronastega posamičnega in srebrnega ekipnega odličja -, prvi veliki kristalni globus za najboljšo v svetovnem pokalu. Do vseh teh podvigov je Nika Križnar skočila ob prehodu iz 20. v 21. leto starosti. Najslabša uvrstitev v svetovnem pokalu je bilo deseto mesto, kar desetkrat pa je stala na odru za zmagovalke. Devetkrat zapored ji je to uspelo ob zaključku, tako da je za seboj pustila japonsko skakalno kraljico Saro Takanaši in vzpenjajočo se Avstrijko nizozemskega rodu Marito Kramer. A tu se ne namerava ustavljati. Cilj je drugi veliki kristalni globus, cilj je olimpijska medalja, cilj je nekoč leteti na Letalnici bratov Gorišek in preleteti rekord fanta, torej poleteti 217,5 metra. Prav izzivi so tisti, ki jo ženejo naprej.
Vsi sobotni intervjuji
Ste našli kakšno posebno mesto za veliki kristalni globus? Se že blešči v vitrini?
Nisem ga še polirala, ker bi rada pustila tiste prstne odtise. Polno poljubčkov in odtisov ima. Videti je, da je na njem trud. Želim, da ostane še nekaj časa tako. Ko bo enkrat na ogled, ga bom zagotovo bolj očistila. Prostor je našel v dnevni sobi. Stoji v regalu ob televiziji. Ob gledanju filmov ga ves čas vidim.
Pridejo torej spomini in čustva na plan večkrat, ker ga imate v vidnem polju?
Zagotovo pridejo. Čustva se pojavijo bolj pri kakšnih posnetkih, če jih pogledam za nazaj. Ko pogledam globus, mi šine v glavo, da morda ne bo zadnji. Zakaj ne bi prinesla še kakšnega več? Da bo imel družbo. Merim na to. Delala bom stoodstotno in že se veselim nove sezone.
Po osvojenem velikem kristalnem globusu je sledilo veliko olajšanje. Potem boste potrebovali novo omaro, če je že zdaj bolj tesno.
Dejansko je bila kar kriza. Mislila sem, da bo moral biti kristalni globus v kovčku. K sreči sva se s fantom (Aljaž Vodan, op. a.) nečesa spomnila. Stanovanje, kjer trenutno živiva, je nekoliko manjše. Polno pokalov je že od prejšnjih let. Celotna vitrina je še pri mojih domačih. Več kot sto pokalov je. V Kranju pri meni jih je tudi kar veliko. Zmanjka prostora. Razmišljala sem že, kam jih bom dala, če se bo nadaljevalo tako. Za vse se najde prostor. Če ne, bodo pa rože letele dol in bodo šli na okensko polico (smeh, op. a.).
Kakšna pa je dejansko teža globusa, če gledamo na vso pot, ki ste jo morali prehoditi?
Težak je 5,7 kilograma, dejanska teža pa je bistveno večja. Sploh ni vprašanja, ker je bilo vloženega veliko truda. Zbrana sem morala biti vsako tekmo. Vmes sem že mislila, da sem ga izgubila, ker smo imeli testiranja in pozitivne primere na novi koronavirus. To me je velikokrat pretreslo. Šok je bil, pritekle so solze, ker sem mislila, da je konec, a na koncu se je vse razpletlo v našo korist. Pokazali smo, da zmoremo, kljub vsej nervozi, napetosti.
Prva dama svetovnega pokala, a se ne misli ustaviti pri tej lovoriki. Rumena majica vodilne v skupnem seštevku je bistveno lažja, a njena teža predstavlja prav poseben pritisk. Kakšen je bil na zaključku svetovnega pokala v Čajkovskem?
Uf … Ko sem dobila rumeno majico v Romuniji, tega pritiska še nisem občutila. Se je pa že tam poznalo na skokih naslednji dan. Na ekipni tekmi sem se bistveno lažje sprostila. Nato je bilo svetovno prvenstvo, zato sem imela misli pri medalji, ne pri globusu. Osvojila sem jo, čeprav je bila tudi tam nervoza, ker se nisem takoj spoprijateljila s skakalnicami. Ko smo prišli v Rusijo, se je pojavil pritisk. Skakala sem zadnja, kar je še težje. Ko skočiš in vidiš številko pet ob svojem rezultatu, si peti po prvi seriji. Saj je dober rezultat, a moraš v drugi seriji potem nadoknaditi. Vedela sem, da bom morala do konca sezone nenehno stati na odru za zmagovalke. V Čajkovskem je bil ogromen pritisk. Na vrhu zaletišča sem se tresla. Misli so bile povsod drugod. Vesela sem, da sem tisto tekmo izpeljala tako, kot sem jo.
Ko sem bila na zadnji tekmi druga, sem bila veliko bolj sproščena. Lažje sem skakala, ker je lažje napadati od zadaj. Takrat je šlo.
Pa se dotakniva še svetovnega prvenstva v Oberstdorfu. Povejte po resnici, koliko pritiska je bilo tam, saj ste prišli v Nemčijo kot prva dama in osrednja favoritinja za medaljo.
Na manjši skakalnici se ni vse izšlo. Vesela sem bila ekipne tekme, na kateri sem dobro skakala. Dobro sem nastopila tudi na tekmi mešanih ekip. Čutila sem velik stres in želja je bila prevelika. Na zadnji tekmi sem si rekla, da moram uživati. Ugotovila sem, kaj moram še narediti, da je nato pravočasno delovalo. Pri zadnjem skoku, ko sem letela na zeleno črto, sem bila zelo vesela. Vedela sem, da imam medaljo. Vprašanje je bilo le, kakšne barve bo.
Očitno je opis glavnega trenerja Zorana Zupančiča, da greste kot tank, tu prišel do izraza, po drugi strani pa se v tem oklepu skriva zelo čustvena oseba.
Čustva zelo vplivajo na same skoke. Če sem zelo jezna na nekoga, bom zelo dobro skakala. Če se bom en dan prej poškodovala, bom šla z zadržkom na skakalnico in dobro odskakala. Če bom nervozna, bom skočila slabše. Nekako sem preučila samo sebe. To ne pomeni, da grem na skakalnico in se delam jezno. Dejansko poskusim najti svoj pravi jaz. Velikokrat pomaga, če se nasmejem in sprostim. Takrat dobro skačem. Nista samo jeza in jok, ampak tudi nasmeh.
Kakšno vlogo je imel oziroma še ima Zoran na vaši športni poti? Kariero ste začeli prav tu, kjer se pogovarjava - na skakalnicah v Žireh.
Spomnim se, da sva se takrat pripeljali z mami. Zraven sta bila še brata. Vse je bilo postavljeno drugače kot zdaj. Zoran nas je postavil na breg in dejal, naj počepnemo. Spomnim se, da se mu je zdel počep zelo dober. Kasneje mi je rekel, da iz tega počepa nekaj bo. V meni je videl potencial. Dobro se mi je zdelo. Ko sem prišla v center, sem videla le osemmetrsko skakalnico. Preostale še niso bile prekrite s plastiko. S to manjšo skakalnico bom pa že opravila, sem si rekla. Komaj sem čakala nanjo. Že pri prvih skokih sem pokazala nekaj potenciala, nato so začeli pokrivati še druge skakalnice. Opa, ni le ta, sem si rekla. Ko sem videla, da mi gre, sem imela željo iti na višjo skakalnico. Zoki je bil moj prvi trener. Nato je bil Jernej (Jernej Kumer, op. a.), ker je šel Zoran v Državni panožni nordijski center v šolo. Ko sem šla sama v srednjo šolo, me je imel Zoran tam dve leti. V članski reprezentanci sta me imela še Sten in Gogo. Zdaj me ima spet v reprezentanci. Nenehno je spremljal, kako napredujem. Precej dobro me pozna, ve, kje so plusi in kje minusi.
Na ekipnih tekmah vedno uživa, s puncami se zelo dobro razumejo. Prav posebna anekdota pa naj bi bila povezana z Jernejem Kumrom in prošnjo za skok na večji skakalnici.
Precej hitro sem šla z 20-metrske skakalnice na 40-metrsko, nato pa trajalo kar nekaj čaka, da sem šla na 60-metrsko. Zelo jezna sem bila, ker sem želela na večjo. Kot tank tudi težim (smeh, op. a.). Težila sem, da bi šla na večjo skakalnico. Jernej je rekel, da še ni čas za to. Ko smo bili v Logatcu, kjer je 50-metrska skakalnica, smo imeli na manjši trening. Vprašala sem ga, ali grem lahko na veliko, in odgovoril je, da ne smem. Nato sem se spomnila zvijače. "Dam ti sendvič, če me pustiš na skakalnico," sem mu rekla. Velikokrat se je namreč dogajalo, da je pozabljal malico. Prinesla sem mu velik sendvič. Enega zanj, enega zame. In potem sem šla (smeh, op. a.).
Vedno izpostavljate družino. Ne bomo klicali mame, povejte sami, kakšni ste bili kot otrok. Je bilo veliko dela z vami? Verjeto ste imeli, če sklepamo po vaši naravi, ogromno energije.
Nisem bila pridna. Zelo trmasta sem bila. Nenehno mi govorijo, kako trmasta sem bila kot otrok. Že pri družabnih igrah je bilo tako. Ob porazu sem bila razočarana. Poraza nisem mogla sprejeti. Nujno smo se morali iti še kakšno dodatno igro, da sem lahko zmagala. Iskreno povedano, bila sem trmasta, a tudi v pozitivnem smislu. To me zdaj vodi naprej. Ko padem, grem naprej. Ne zaustavim se, ne počivam. Prepričam se, da zmorem, da padec ni bil huda poškodba in da bi morala počivati.
V pretekli sezoni je imela velikokrat razlog za veselje. V današnjih časih redko najdemo družine s šestimi otroki. Kako ste se vi razumeli med sabo? Kateri po vrsti ste?
Čakajte (smeh, op. a.) ... Četrta po vrsti sem. Z bratom sva na sredini. Šest nas je. Dobrodošlo je, da nas je toliko. Vedno sem na to gledala pozitivno. Če se s kom nisi razumel, si se pa z drugim. Raje bi sicer imela kakšno sestro več, ker so štirje fantje. Sestra je bila veliko starejša. Ko sem bil mlajša, se nisva veliko pogovarjali in družili. Najstarejša je, bila je v puberteti. Velika razlika je med nama. Ko sem tudi sama življenjsko dozorela, me je sestra sprejela. Zdaj sva najboljši prijateljici. Imam tudi nečaka, kar je super. Ko pridem k njej, ga čuvam.
Morali ste poprijeti tudi za delo na kmetiji. Kaj vam je prinesla tovrstna vzgoja?
To je bilo pozitivno zame. Za to sezono. Ne vem, ali bi brez tega dosegla ta rezultat. To, da prihajam s kmetije, mi je pomagalo v športu. Še vseeno sem bila dovolj pridna in naredila, kar sem morala. Prišli so tudi kakšni dnevi, ko sem bila po treningu utrujena in se mi morda ni ravno dalo. A ko se je nekaj reklo, se je naredilo. To se vidi v skokih. Pozna se, da prihajam s kmetije in da sem iz tega dosti potegnila.
Kdaj ste začutili, da bi lahko postali dobra skakalka?
Ko sem prišla v žensko A-reprezentanco. Takrat sem videla, da sem na njihovi ravni. Ko smo imeli člansko tekmo, sem takoj eno premagala. Videla sem, da nisem slaba. Dobila sem dodatno motivacijo. Dekleta so super. Odlično se razumemo. Na Ljubnem na tekmi nisem dosegla slabega rezultata. Bila sem 12. in 14., kar se mi ni zdelo slabo. Že takoj sem zmagala v kvalifikacijah. Takrat sem začutila, da se premika v novo smer. Postavljati so se začeli novi cilji.
Ko je na svetovnem prvenstvu osvojila bronasto medaljo na posamični tekmi, je bila presrečna. Pri skokih je ključno, da ste čim lažji. Že z vidika fizike je jasno, da težji predmeti hitreje padejo dol. Kako težko se je odreči pregrešnim stvarem, sladkarijam?
To sezono, ko sem osvojila veliki kristalni globus, sem veliko poudarka namenila prav teži, česar prej nisem počela. Dejala sem si, da je dovolj in da moram nekaj narediti. Od poldneva nisem jedla kruha, ogljikovih hidratov, prav tako ne sladkarij. Hitro se je poznalo na kilogramih. Od prejšnje sezone do nove sem shujšala pet kilogramov. Najdeš pravega sebe. Bolj si energičen, bolj te odnese z mize. Če imaš dodatno maščobo okoli sebe, se vlečeš in to ni to.
Ali tisti rek, da si lačen ful drugačen, drži?
O, da, drži. Lačen si tudi tečen, če povem iskreno. Pri meni se to še posebej vidi. Ko sem lačna, sem zelo tečna. Takrat moram nekaj pojesti. Če je to solata ali banana, je povsem dovolj. Ni pa tako hudo, da bi morala pojesti kaj sladkega. Če želim kaj prigrizniti, potem raje pojem kaj slanega.
Katera je tista hrana, ki se ji najtežje odrečete?
Moja najljubša sladica je indijanček. Sicer je čisto nasprotje slanih jedi, a je vseeno moja najljubša sladica. Tudi sama sem se naučila, kako ga dobro narediti, tako da se mu je težje ogniti.
Fokus je že proti olimpijski sezoni, v kateri ima spet visoke cilje. Nekje smo zasledili, da ste rekli, da bi bili tudi slaščičarka. Za skoke to ne bi bilo ravno najbolje, če se malce pošalimo.
Da, ampak če si slaščičar, to ne pomeni, da vse poješ (smeh, op. a.). Če imaš močno voljo, tega ne boš naredil. Naredil boš sladico, poskusil določeno stvar, ne boš pa pojedel velike količine.
Ali je še kakšna druga stvar, ki vas veseli in jo rada počnete?
Rada bi masirala.
Verjetno vam je trener Zoran že povedal, da za reprezentanco išče maserja/maserko.
(Smeh, op. a.) Saj bi bila, takoj. Masiranje je res nekaj, kar me veseli. Rada bi bila trenerka za mlade. Rada bi ostala v skokih, ker me to zelo veseli. V tem uživam. Najraje ne bi nehala, ampak enkrat bo treba narediti korak naprej tudi v življenjskem smislu, družini. Si nekaj ustvariti. Pri dekletih je težje biti toliko časa v športu kot pri fantih, ki imajo lahko otroke in vseeno tekmujejo.
Ali si bo tudi v prihodnji zimi okoli vratu odličje? To bi pomenilo olimpijsko medaljo. In ta je njen cilj. Priložnosti bo dovolj. No, do takrat, ko bomo govorili o drugi karieri, je pri vas še nekaj časa, vendarle ste stari 21 let. Morda boste v karieri dočakali spust po letalnici. Na letošnjem glasovanju je bilo devet glasov proti sedmim v korist tistih, ki so dejali, da še ni prišel čas za to, da bi se dekleta spustila po letalnicah. Se veselite tega dne?
Zelo rada bi letala. Če bi, bi najraje najprej v Planici kot kje drugje. Planica mi je videti lepa, lepo speljana. Tam bi najraje preletela 200 metrov. Zato, da bi bila ista letalnica kot tista, na kateri je najdlje poletel fant. Rada bi poletela 217,5 metra in ga preskočila. Moj cilj je, da bi letela. Ni tako lahko, kot si mislimo. Do takrat bo zagotovo prišel kakšen strah več. Želja je zagotovo velika.
Stari ste 21 let, pred vami je še dolga kariera. Vedno si prizadevate za najvišje cilje. Prej ste dejali, da bi radi še enkrat osvojili globus, kar je uspelo le Primožu Peterki. V zimski družini vas ni veliko, po Tini Maze ste postali drugo dekle z velikim metom.
Šele po tem, ko sem osvojila globus, sem pomislila, koliko je tistih, ki ga imamo. Vedela sem za določene, ne pa za vse. Nisem si mislila, da nas je tako malo. Mislila sem, da je morda kakšen več. Zelo sem vesela, da mi je uspelo nekaj, kar je mojemu idolu Petru Prevcu. Nisem še osvojila toliko zmag kot on. Še kakšna olimpijska medalj mi manjka. Če je cilj osvojen, to še ne pomeni, da se ne da več priti do njega. Menim, da se da. Pred nami je olimpijska sezona, kar je zame dodaten cilj poleg svetovnega pokala. Ciljev ne zmanjka kar tako. Vsaj pri meni ne. Vedno sem si dajala izzive. Recimo tega, da moram preskočiti fanta, torej skočiti 217,5 metra. To sem si sama zastavila, nihče drug ni imel prstov vmes. Le tako ti dejansko uspe.
1