Sobotni intervju
Jakov Fak
Anamarija Lampič
Sobota, 2. 11. 2024, 4.00
3 tedne
Sobotni intervju: Anže Globevnik
Predani "alkimist", brez katerega si slovenske reprezentance ni mogoče predstavljati
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,16
Brez vodje servisa Anžeta Globevnika si slovenske biatlonske reprezentance domala ni mogoče predstavljati.
Pred vsako zimo si biatlonci zaželijo, da bodo imeli mirno roko na strelišču in hitre smuči na progi. Hitre smuči jim zagotavljajo serviserji, v javnosti le redko izpostavljeni garači, ki so skozi sezono prvi na prizorišču in ga tudi zadnji zapustijo. Ti alkimisti skrbijo, da smuči tečejo kar najhitreje, včasih se jim posreči, včasih jim tudi spodleti, človek, brez katerega si slovenske biatlonske reprezentance domala ni mogoče predstavljati, pa je že več kot dve desetletji šef servisa Anže Globevnik.
Anže Globevnik je bil tudi sam nekoč biatlonec, do svetovnega pokala se sicer ni prebil, na pokalu IBU pa je leta 2002 v Ålu na Norveškem zasedel deveto mesto na najdaljši, 20-kilometrski tekmi. To je bil njegov najboljši izid, po sezoni 2002/03 je sklenil tekmovalno kariero, a ostal v biatlonu kot serviser. Od tega je že 21 let in v vsem tem času si je le težko predstavljati slovensko reprezentanco brez njega.
"Vedno sem govoril, da serviser lahko dela do 40. leta, potem pa mora oditi. Jaz sem zdaj že malo čez rok," nam je o dolgoživosti na zahtevnem delovnem mestu v smehu povedal 44-letni Blejčan. "Res upam, da se najdejo kakšni mlajši, da lahko ekipo mirne vesti prepustim drugim," je še v veliko resnejšem tonu dodal. Nekajkrat je že poskušal opustiti naporno dejavnost, zaradi katere je domala pol leta od doma, a preprosto ni človeka, ki bi lahko prevzel to odgovorno in ključno delo.
Dobrih serviserjev kronično primanjkuje, ne le pri nas, pač pa v biatlonu nasploh, zato talentirane mlade upe hitro uplenijo velike in bogatejše reprezentance. Vložki v opremo iz leta v leto rastejo, razkorak med velikimi in majhnimi pa postaja vse večji. Majhne reprezentance, kot je slovenska, se lahko zanašajo na iznajdljivost in predanost svojih serviserjev, Globevnik in njegova ekipa pa že leta z nadvse omejenimi sredstvi delata čudeže.
Serviserji opravljajo eno ključnih vlog v biatlonu.
Na prelomu tisočletja ste bili tudi sami aktiven biatlonec. Vaša tekmovalna kariera je bila kratka, a najbrž sladka. Ali pa tudi ne. Povejte nam več o tem.
Jaz sem zelo pozno začel trenirati že smučarski tek, šele v osmem razredu osnovne šole in nato nisem mogel ujeti vrstnikov. Ne v tehniki ne v kondiciji. Poskušal sem, bil sem priden, nato se mi je ponudila priložnost za biatlon in v tem sem nato vztrajal kar nekaj časa, čeprav sem dokaj hitro spoznal, da nisem človek, ki bi mu lahko uspelo doseči kakšen vrhunski rezultat. Če ne drugega, zato, ker sem se s tem začel ukvarjati prepozno.
Dokaj hitro sem tako prišel do spoznanja, da se mi ne splača vztrajati. Ni mi bilo do tega, da bi samo bil tam. Že naslednjo zimo pa se mi je ponudila priložnost, da sem bil lahko zraven kot serviser. In tako sem se začel ukvarjati s tem, kar me je tudi sicer vedno zanimalo. Že pri smučarskem teku pri Vinku (trenerju Poklukarju, op. p.) smo morali smuči sami pripravljati, jih mazati. To me je vedno zanimalo, ta del mi je bil vedno všeč, zato sem se zelo hitro našel v vlogi serviserja.
Kot serviser sem šel prvič pomagat biatlonski reprezentanci na mladinsko svetovno prvenstvo v Le Grand Bornand (Annecy, op. p.). Takrat sem šel z Matejem Oblakom, ki je že delal v pisarni in bil obenem serviser. Šel sem z njim, da bi se malo naučil, a se je po smoli ali pa tudi ne razpletlo tako, da je njegova žena ravno na dan prve tekme rodila, Matej je dobil klic in smo ga poslali domov, jaz pa sem prvič v življenju kot serviser ostal tam sam in sem pač moral delo opraviti. Pa je kar nekako uspelo, je kar šlo. No, po tem sem bil pripravljen, prosil sem jih, da me uporabijo še v svetovnem pokalu, seveda zastonj, samo, da vidim, kako se to dela. In takrat je bil na Pokljuki svetovni pokal, za servis sta bila zadolžena Boštjan Lekan in Sašo Grajf, pa sem šel tja malo pomagat in se učit, začela sva testirati s Sašo in so mi kar hitro rekli: Ti boš pa kar tukaj pri nas v ekipi A ostal. Tako se je začelo (smeh, op. p.).
Od kod ljubezen do te tehnične veščine?
Ne vem. Meni je bilo to vedno v veselje. Do kakršnegakoli spoznanja si prišel, si do tega prišel s svojim delom. Vse si moral preizkusiti, si marsikaj izmisliti in to mi je bilo vedno izjemno zanimivo. Zanimiv posel, vsaj zame. Raziskuješ, preizkušaš in to je super. Sploh če si nagrajen še s kakšnimi rezultati.
Malo je kemije, malo fizike, malo rokodelstva. So to stvari, ki vas zanimajo tudi drugače?
V bistvu da. Sploh v rokodelskem delu nadvse uživam. V resnici teorija v tem našem poslu ne pomeni prav veliko, vse je treba preizkusiti. In meni to nikoli ni bila težava. Spomnim se, da smo se včasih resnično "metali na glavo", sploh ko je v reprezentanco prišel Jaka (Jakov Fak, op. p.). Preizkušali smo vse živo. In prav zato je vse skupaj tako zanimivo.
"Ko si nov, te gledajo malo postrani, ko pa se enkrat dokažeš, pokažeš, da si resen, dobiš širši krog prijateljev in lažje delaš."
Kako pa sledite sodobnim trendom, ta obrt se zagotovo hitro razvija? So kakšni tečaji, seminarji?
Ne, nič takšnega. Bolj ali manj si prepuščen samemu sebi, si neke vrste samouk. Če se kaj pogovarjamo, se s kolegi, tudi proizvajalci kdaj kaj povedo, ampak na splošno je ogromno dela, ki ga moraš opraviti sam. Sploh pri manjših ekipah, kot je naša. Nismo zanimivi za te strokovnjake, ne dobivamo materiala, kot ga morda kakšna od večjih ekip. Ampak ne pravim zdaj, da ni mogoče delati ali da bi bila razlika res neobvladljiva. Ne, da se delati. Tudi z leti – jaz sem v tem poslu zdaj res že tako dolgo – sem pridobil veliko prijateljev tudi pri proizvajalcih in se lahko marsikaj dogovorim. Veliko lažje, kot je bilo takrat, ko sem prišel v ta krog. Ko si nov, te gledajo malo postrani, ko pa se enkrat dokažeš, pokažeš, da si resen, dobiš širši krog prijateljev in lažje delaš.
To področje postaja izrazito pomembno.
Res je, vedno bolj. Stvari se razvijajo. Velike ekipe imajo za seboj tudi velike pogone, v katerih niso samo serviserji. Pridejo na svetovni pokal in imajo ekipe razvijalcev, stvari se zelo hitro razvijajo, vsako leto je napredek očiten.
To opažamo tudi od zunaj, vidimo velike ekipe, ki na prizorišča tekem pripeljejo velike servisne tovornjake, mi pa tukaj malo capljamo za tem razvojem. Najbrž pa prihaja čas, ko bo treba resneje začeti vlagati tudi v to. Imate sami kakšne ideje, kako ujeti priključek?
Ideje seveda imamo. Te velike ekipe so vsaka zase, jaz pa sem imel idejo, da bi se mogoče lahko manjše reprezentance povezale, da bi si ta strošek razdelili. Letos sem se okoli tega zelo trudil, pa nam na žalost še ni uspelo. Vedno pridemo do tega, da smo si konkurenca. Slej ko prej bodo najbrž tudi drugi spoznali, da se moramo povezati, če želimo konkurirati velikim. Sicer pa vsako leto nekaj poskušamo, letos smo nekaj novega vpeljali na strukturah, dogovarjamo se s strokovnjakom iz Italije. Ampak potrebnega bo veliko testiranja, da pridemo do nekih ugotovitev, nekega napredka, dodane vrednosti. Sploh pri nas, ki pokrivamo svetovni pokal in bomo morali še dodatno nekaj testirati, je res težko, ker smo majhni.
Servis je majhen, reprezentanca pa po številu tekmovalcev bolj ali manj primerljiva z največjimi …
Da, letos je naša reprezentanca kar velika, letos bo za nas kar zalogaj.
Kako pa je videti tipičen dan med sezono za vodjo servisa?
En dan pred tekmo se bolj podrobno dogovorimo, sploh s tekmovalci, kaj bi radi, koliko želijo testirati, koliko si sploh želijo biti vpeti v testiranje. Potem se uskladimo serviserji, saj je to ekipno delo in en sam tukaj ne more nič. Pomemben je res vsak člen. Potem gremo zjutraj na teren, če je na dan tekme, si delo razdelimo, nekdo bolj prevzame maže, drugi smuči od tekmovalcev, tu so še ročne strukture ... Vsak naredi svoje delo, to nam vzame približno tri ure, potem pa je treba vse smuči stestirati, kar počnemo dve uri, dve in pol, po novem v resnici že kar tri ure pred tekmo, ker moramo smuči oddati toliko prej zaradi testa fluora. Potem počakamo, da pridejo tekmovalci potestirati, potem ko najdemo najboljše maže, najboljše smuči, ročne strukture, se zapremo v kabino in pripravimo vse za tekmo. Po tekmi pa je treba vse to tudi pospraviti, vse smuči "naliti", očistiti. Po navadi se zjutraj gre in zvečer vrne.
Na prizorišču ste prvi in zadnji odidete?
Da, tako je. Čeprav moram reči, da je zadnja leta veliko lažje, ker so tekme poznejše. Prej, ko so bili starti zgodnejši, ob deseti uri, ko sem sam začenjal v servisu, je bilo pa res, res težko. Zdaj na prizorišče odidemo ob šesti, sedmi ali celo osmi uri zjutraj in to ni več težava, to je kar v redu.
Kdaj pa ste odhajali prej?
Včasih smo morali tudi že ob štirih zjutraj oditi na prizorišče, brez zajtrka (smeh, op. p.). Je bilo kar težko. Zdaj je super.
Vselej prvi na prizorišču in zadnji v hotelu.
Kakšno ekipo imate v servisu? Lani vas je bilo šest.
Da, lani nas je bilo šest, letos pa smo stalni ostali le trije. Zraven bosta še Ivek (glavni trener reprezentance Janez Marič, p. p.) in Boštjan Klavžar pomagala pri testiranju. Celo poletje smo iskali še kakšnega serviserja, ampak jih je zadnje čase res izjemno težko najti. Pa niti ne samo serviserja, pač pa kogarkoli, ki bi lahko pomagal, nekoga, ki bi končal kariero in bi se morda s tem ukvarjal. Ljudje se niso pripravljeni odrekati, ostajati ves ta čas stran od družin. To res ni lahko, jih kar razumem. Iskali smo, pa ne samo mi, ogromno reprezentanc ves čas išče nove moči. Žal sta nam dva odšla svojo pot, zato bo za nas malo težje, zagotovo.
Od doma ste ravno toliko kot tekmovalci, pol leta.
Da, imamo sicer to srečo, da smo čez poletje lahko doma, ampak ko se sezona začne, smo od doma ravno toliko kot tekmovalci, morda še kakšen dan več.
Na prizorišča potujete pred njimi s kombiji.
Tako je, nekaj dni prej gremo, oni potujejo z letali, mi večinoma s kombiji. Na kakšna oddaljena prizorišča moramo pač odpotovati toliko prej.
Te poti v Skandinavijo so najbrž precej zahtevne?
Da, ta prva je po navadi najhujša. Najdaljša. Koledar je tako sestavljen, da je treba iti v Skandinavijo, potem nazaj in nato v Francijo in si kar štiri tedne v kosu od doma. Ta je najtežja, zagotovo.
Koliko pa je vožnje?
Do Stockholma imamo 20 ur vožnje, potem gremo za 12 ur na ladjo, potem pa imamo na Finskem od Turkuja do Kontiolahtija še sedem ur vožnje. Je kar zanimivo. Po eni strani pa mogoče lažje, kot če bi bil start v Östersundu, kamor se voziš 29 ur. Ta je pa sploh neprijetna. Se pa že tukaj vidi razlika med majhnimi in velikimi. Velike ekipe pošljejo tovornjak, serviserji pa gredo z letalom. Njim tudi ni treba postavljati zabojnikov. Mi pa se moramo s kombijem pripeljati gor, vso to robo raztovoriti, vseh teh 250 parov smuči in vso preostalo opremo. Pa po koncu tekme vse to spet spakirati in naložiti v kombi, medtem ko oni samo zaprejo tovornjak in gredo.
V preteklosti ste imeli še poti v Sibirijo …
Da, ampak tja smo vsi potovali z letali, kakšna stvar se je zreducirala, da ni bilo vsega tega balasta. Je bilo malce lažje. Podobno kot lani za Ameriko.
Ko enkrat oddate smuči v kontrolo Mednarodni biatlonski zvezi, je to to, se jih ne dotikate več?
Ne, oni jih vzamejo in mi do njih nimamo več dostopa. Na strojih jih potestirajo in odnesejo v startni prostor, kjer jih tekmovalci prevzamejo, tik preden gredo na start. In to je to.
To pomeni, da morate biti serviserji malce tudi vedeževalci, saj se razmere na progah vsaj v zadnjih letih lahko spreminjajo iz ure v uro?
Da, morda res. Sicer za zdaj se mi zdi, da ni bilo takšnih primerov, da bi morali kaj na hitro spreminjati. Vsaj lani ne. Trenutno to še ni prevelika težava, zagotovo pa bo v prihodnje. Stoodstotno. Če se kaj nenadoma zgodi, kakšna sprememba pogojev, se ne moreš odzvati, smuči ne moreš več dobiti nazaj. Pol ure pred startom morajo biti smuči oddane. Veliko časa so nam vzeli.
Najbrž zato zelo natančno spremljate vremenske napovedi in razmere na tekmovališčih. Na kaj ste najbolj pozorni?
Najhuje je, če vmes začne snežiti. Tako je proga veliko počasnejša. Ali pa dež. Ta dva primera nas najbolj skrbita. Same spremembe temperature niso takšna težava, saj se v tako kratkem času ne morejo res bistveno spremeniti. Res pa je, da moramo temperature v času tekme predvideti že med testiranji. Ravno zato testiramo že kakšen dan ali dva prej, da ujamemo približek teh pogojev.
"Če bi bili vsi takšni, kot je Ana, potem ne bi bilo nobenih težav."
Kaj pa tekmovalci? Vam pomagajo? So odzivni, vas zalagajo s primernimi povratnimi informacijami?
Seveda je odvisno od posameznika in različnih okoliščin, ampak lani, ko je bilo vse na novo, ko so nam ukinili fluor, smo se dogovorili, da moramo še več komunicirati med seboj, in se tega tudi lepo držali. Smo dobivali povratne informacije.
Lahko glede tega koga pohvalite?
Vsak je malce drugačen. Rečem lahko le to, da če bi bili vsi takšni, kot je Ana (Anamarija Lampič, op. p.), potem ne bi bilo nobenih težav (smeh, op. p.). Vsi povejo, ali je bilo dobro ali ne. Nihče zanalašč ne naredi česa narobe, vsi so nenazadnje tudi precej odvisni od nas. Žal je to tak šport.
Ta tehnološki vidik je, kot že rečeno, vse pomembnejši.
Res je, po drugi strani pa je zanimivo, da je to zelo težko izmeriti. Je bilo tek res tako zelo odvisen od materiala ali je bila kakšna druga stvar? Zelo težko je to izmeriti. Če bi denimo dajali smuči v testiranje po koncu tekme in da bi imeli sploh primerne teste za to, bi morda lahko prišli do odgovora, a tega ni. Govori se veliko, dokazati pa v resnici ne moreš ničesar. To je zelo zanimivo. Morda se ravno zaradi tega vsi toliko trudimo, ker je toliko govora o tem. Čeprav se mi zdi, da je včasih morda celo preveč govora o tem. Ne smemo pasti v to past in razmišljati, kaj kdo ima, mi pa ne. Ne vem. Poskušajmo narediti čim bolje, kar gre, s tem, kar imamo. Če greš ti s samozavestno glavo na start, je veliko lažje, kot če si že v naprej prepričan, da ne moreš. Že tukaj se lahko naredi razlika.
Imate občutek, da kdo kdaj servis uporabi kor prikladen izgovor?
O tem sploh ne bi govoril. Nenazadnje, tudi če ga, smo vsi tukaj zato, da poskušamo narediti kar najbolje. Dovolj dolgo sem že v tem, da vem, kako je. Ne moremo se zaradi ene tekme obremenjevati. Če ne uspe, pač ne uspe. Moramo se samo še naprej truditi, da naredimo vse, kar lahko naredimo.
Na testiranjih smuči serviserji pretečejo tudi več kot 20 kilometrov.
Napake so najbrž nekaj najbolj normalnega, sploh pri dejavnosti, kjer se v lovu na minimalne prednosti včasih tvega.
Da, seveda. Jasno je, da si tega ne želimo, ampak se zgodi. Tudi tekmovalci to razumejo. Pomembno pa je, da ko se napaka zgodi, da si to priznamo in se pogovorimo. Le tako lahko napredujemo in naredimo kaj boljšega.
Tudi poleti ne lenarite, imate družinsko kmetijo v Zasipu. Tudi tam vam najbrž dela ne manjka?
Ni preprosto, ampak konec koncev, če te kmetije ne bi imel, tudi v biatlonu ne bi vztrajal tako dolgo. Na kmetiji je več ali manj dela poleti s turizmom, sploh glede na to, da smo na Bledu. Poletna sezona je glavna. Z ženo v glavnem delava poleti, tudi žena, ki je fizioterapevtka, poleti da svojo primarno dejavnost malo na stran in delava na kmetiji, v turizmu, potem pa greva takle čas vsak po svoje. Žena nazaj v fizioterapijo, jaz pa malo po svetu (smeh, op. p.).
Vama takšna ureditev življenja ustreza?
Mogoče je kdaj pa kdaj malo naporno, sploh zdaj z družino, saj dela ni malo. Pa pozimi, ko se malo umiri, jih jaz pustim doma. Ampak nekako gre, je dobro, da se malo razbije ta monotonija, da je življenje malo bolj pestro. Res pa je tudi, da servisa jaz nikoli nisem jemal kot službo, pač pa nekaj za dušo.
Kdaj pa si lahko vzamete pravi dopust, kdaj lahko malce polenarite?
Včasih je bilo težko, s turizmom na kmetiji se sploh nismo ustavili, zdaj pa si vzamemo čas 1. maja – ker so otroci že v šoli, za prvomajske počitnice nimamo turizma, biatlonska sezona je končana in takrat gremo za en teden nekam. Pa zadnji teden avgusta si vzamemo čas zase. Le moramo gledati na otroke, pa tudi nase, da si odpočijemo.
Zakaj tako težko dobite kader za servisno delo? Zakaj ta ljudi ne premami, tako kot je vas? Kako bi "prodali" servisno dejavnost morebitnim nabornikom?
Najprej moraš biti človek, ki je pripravljen biti dolgo od doma. Pa na koncu koncev je precej fizičnega dela, na koncu dneva si utrujen, s testiranjem vred pretečemo kakšnih 20, 25 kilometrov. Naporno je, vsekakor. Poleg tega je še … Mi smo imeli ogromno mladih, ki so nam pomagali, ampak ko so si našli službo, so rekli: Oprostite, jaz ne morem več pomagati. Za servis je tako primeren človek, ki mu ustreza, da ni te monotonosti, rutine. Smo pa tudi dobra ekipa, odlično se razumemo. Res je kdaj težko, a nam je vedno lepo. Nekaj sveta vidiš, če je pa tvoje delo še del tekmovalnih uspehov, je pa tudi zelo posebno zadovoljstvo.
Pred leti je servisni ekipi pomagal tudi tedanji glavni trener Uroš Velepec, ki zadnja leta deluje v Nemčiji.
Poleg tega, da ste vodja servisa, ste tudi navijač naših tekmovalk in tekmovalcev. Kaj pričakujete od prihajajoče sezone?
Jaz grem vsako leto v sezono z mislijo, da bomo "razturali". "Letos bo pa dobro!" si vedno prigovarjam. In včasih je res tako. Upam, da se nam poklopijo zadeve in da nam večkrat uspe. Res, kolikor sem se pogovarjal, so fantje in dekleta dobro trenirali, dobro delali, tudi mi smo že čez poletje začeli in preizkušali stvari in mislim, da smo tudi v servisu kolikor toliko dobro pripravljeni. Bo pa sezona pokazala, ali bomo morali delati še več ... No, to bomo morali v vsakem primeru. Kmalu bomo videli, ali smo naredili dovolj ali ne.
V koledar svetovnega pokala se letos vrača Pokljuka. To je posebno prizorišče tudi za vas. Najbrž je veliko lažje že zato, ker ni treba potovati, lahko spite doma …?
Da, glede tega, da ni treba potovati, je res lažje. To nam privarčuje en teden. Glede priprave smuči pa nam ni prav nič lažje. Je ravno tako kot pri preostalih ekipah. Tako malo smo doma na Pokljuki pozimi, da nimamo nobene prednosti, sploh ne s temi novimi mažami, ki bodo letos prvič preizkušene na Pokljuki. Marsikaj lahko sicer potestiraš posebej, ampak dokler ne vidiš, kako se stvari obnašajo na tekmi, je to bolj tako tako. Prepričaš se lahko šele na tekmi. Pokljuka je za nas tako morda še malo težja. Pritiska je več, mogoče kakšen človek več pride v kontejner in si moraš zanj vzeti kakšno minuto.
Kakšna pa je Pokljuka z vidika priprave smuči? Je zoprna?
Je kar zoprna, da. Sploh ta pozen marčevski termin je lahko zelo zahteven. Na progi je namreč kar velik razpon razmer. Na sončnih predelih je lahko huda odjuga, voda na progi, notri v gozdu je pa še dovolj mrzlo in suho. Razlike na progi so precej velike. Ni lahko, Pokljuka je kar izziv. Tudi za tekmovalce je. Proga tudi zanje resnično ni lahka.
