Peter Prevc: Začeti moram plezati iz jame

Pred mesecem dni in pol je celotna Slovenija nestrpno čakala in stiskala pesti, da bi Peter Prevc postal naslednik Primoža Peterke, da bi torej osvojil veliki kristalni globus. Na koncu se ni izteklo po željah vseh v Planici. Čeprav je imel enako število točk kot Severin Freund, je slavo in blišč prevzel Nemec. Naš skakalni as se je kmalu po koncu sezone odpravil na dopust. Spet ga je zvabila Amerika, kjer si je med drugim ogledal hokejsko tekmo lige NHL med Los Angeles Kings in Anaheimom ter se srečal z našim hokejskim šampionom Anžetom Kopitarjem. Dopusta je bilo pred 14 dnevi konec, zdaj pa že intenzivno nabira moč za novo sezono.

Peter, dopust je bil uspešen? Je. Glava je spočita. Bil je ravno toliko dolg, da sem zadnja dva dneva že čakal, da pridem na trening in se prediham. Takšen dopust si lahko le želiš.

Kam ste šli? Lani ste bili v ZDA … Tudi letos sem šel v Ameriko. Tako mi je bilo všeč, da sem šel nazaj. Letel sem v isti kraj, vendar sem se takoj iz Los Angelesa zapeljal do San Diega in nato z avtom potoval od Mehike do Salt Lake Cityja z vsemi nacionalnimi parki.

Kaj vam je v Ameriki tako všeč, da ste se še enkrat odločili, da odpotujete tja? Mogoče ta preprostost. Ni ovir z jezikom, ljudje so navajeni na tujce, nimaš občutka, da si turist in da te hoče vsak na vsakem mestu obrati. Dobro sem se počutil, lahko sem se sprostil.

Ste šli v Salt Lake City pogledat tudi skakalnico? V tem kraju se je namreč leta 2002 slovenska skakalna reprezentanca v sestavi Damjana Frasa, Primoža Peterke, Roberta Kranjca in Petra Žonte dokopala do bronaste olimpijske medalje … Salt Lake City je bil iztočnica za letališče. Če si že tam, si greš jasno pogledat skakalnice. Nanje se nisem povzpel. Sem pa šel v olimpijski muzej in iskal našel naše skakalce, vendar Američanom štejejo le zlate medalje.

So bile kakšne nevšečnosti na potovanju? Ukradli mi niso nič, poškodoval se prav tako nisem. Z avtomobilom sem naredil štiri tisoč kilometrov. Enkrat sem le pomotoma zavil v območje vojne mornarice, kjer me je policist grdo gledal. Češ, kaj hočem, da sem grožnja … Ko je videl, da sem neumen in da ne vem, za kaj gre, sem lahko normalno obrnil in šel.

Ko ste se vrnili, ste takoj poprijeli za delo? Na dopustu prvih 14 dni telo zapustiš, nato začneš malce migati. Že na oddihu si privoščiš kakšen daljši sprehod. Ko greš domov in si na letalu, pa si rečeš, da je čas, da se telo prečisti. Da vidim, kaj so kaj delali Jurij (Tepeš, op. p.), Robi (Robert Kranjec, op. p.), Pungi (Matjaž Pungertar, op. p.) …

Verjetno vas podžge, ko vidite, kako so drugi pripravljeni, s tem daste drug drugemu dodatno spodbudo. Zdrava konkurenca je vedno dobrodošla … Seveda, večkrat sem že rekel, da bi sam težko treniral. Ko si tukaj, vedno gledaš tistega, ki je najboljši, in ga skušaš dohiteti. Pri šprintih gledam Pungija, nenehno drug drugega brcamo naprej. Če kdo ne dela, se med seboj zbadamo in se s tem spodbujamo, kar je dobrodošlo.

Ste imeli na začetku priprav kaj težav glede na to, da je poudarek na kondiciji? Zlasti prvi teden je tisti, ko težje stopiš iz avta, se težje usedeš na straniščno školjko. Ne bom rekel, da mi to ravno ugaja, vendar veš, da si presekal dopustniški del. Za telo je to šok, vendar veš, da se ne smeš nikoli zaustaviti, sicer te hitro povozi.

Zdaj pa verjetno nimate več takšnih težav po treningih, saj ste začeli vaditi že 20. aprila? Telo se je malce navadilo na te treninge in jih veliko lažje prenaša. Mišice niso toliko zategnjene, kot da bi se telo naučilo hitreje regenerirati.

Ste se med počitnicami kaj spomnili sklepnega dela svetovnega pokala in kako ste ostali brez velikega kristalnega globusa, čeprav ste imeli tako kot Severin Freund skupno 1729 točk? To se pojavi. Enkrat sem videl fotografijo, na kateri je pisalo, da sem bil drugi v skupnem seštevku, čeprav nisem bil. "Le" velikega kristalnega globusa nisem dobil. Takrat sem se spomnil in podoživel vse skupaj, vendar sem si rekel, da tako je in naj pozabim. Kar se je zgodilo, se je zgodilo. Zdaj sem na ničli in moram začeti plezati iz jame.

Ste zaradi vsega tega še dodatno motivirani? Vedno imaš višji motiv, vendar manj, ko imaš manevrskega prostora, da se izboljšaš, težje je. Takrat bolj štejejo malenkosti, zato moraš biti toliko bolj osredotočen.

Iz leta v leto pa postajate bolj izkušeni, pa čeprav ste stari šele 22 let … Glede mladosti je relativno. Pred 20, 30 leti je bil fant, star 22 let, že zelo v krutem svetu realnosti, zdaj pa nas je generacija staršev tako poujčkala, da si pri 23 letih mlad. Jaz se s tem ne bom strinjal. Odrasti moraš čim prej. Prej ko si v svetu profesionalnega športa, prej moraš odrasti.

Že komaj čakate, da boste šli na skakalnice? Po resnici povedano ne. Nič me še ne vleče na skakalnico. V glavi imam nekaj stvari, ki jih moram popraviti oziroma moram zakoreniniti osnove skakanja, da bo telo bolj simetrično. Da bo to prišlo globlje v glavo, je treba čim prej začeti delati. Treba se bo truditi in sprejeti načrt, kakršen je.