Anamarija Lampič
Torek, 14. 2. 2023, 8.00
1 leto, 10 mesecev
Ricco Gross
"Naš veliki cilj so olimpijske igre. Vsa prvenstva dotlej so le mejniki na tej poti."
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,68
1
Ricco Gross: Na olimpijskih igrah, če bo šlo vse po načrtu, pa se bomo morda s štafeto borili tudi za medaljo.
Naša odlična nekdanja smučarska tekačica Anamarija Lampič v biatlonu napreduje izvrstno, pravi glavni trener slovenske reprezentance Ricco Gross. S puško se je izjemno hitro spoprijateljila, zdaj pod vodstvom slovitega Nemca, ki je že v obdobju tekmovalne kariere slovel kot odličen strelec, pili podrobnosti. Stoje je začela streljati šele septembra lani, leže pa zna ustreliti tudi že brezhibno. Gross je zadovoljen in ponosen tudi ob napredku mlade moške trojice Cisar-Vidmar-Planko, s katero ima velike načrte na olimpijskih igrah v Milanu in Cortini d’Ampezzo leta 2026.
Prav neznačilno srečen in nasmejan je bil 52-letni Ricco Gross po nedeljski moški zasledovalni tekmi, na kateri so zablesteli mladi slovenski levi Toni Vidmar, Lovro Planko in Alex Cisar. Prava zaradi potenciala mladih slovenskih biatloncev se je nekdaj sloviti nemški biatlonski šampion sploh odločil prevzeti mesto glavnega trenerja slovenske reprezentance, prav ob njegovem prevzemu pa se je naša izbrana vrsta okrepila še z izjemno smučarsko tekačico Anamarijo Lampič. V reprezentanci so tako zavladali nova energija, optimizem in zagnanost, ki je nismo občutili že dolgo. Predolgo.
"Ricco Gross je najboljše, kar se je lahko zgodilo slovenskemu biatlonu. Niti ne vem, kdo ga je pripeljal ali kako, ampak to je bilo super. To je vrhunska poteza," nam je pred dobrim mesecem na Pokljuki razlagal nekdanji slovenski biatlonec Aleksander Grajf.
Gross sam nam je ob prevzemu funkcije povedal, da so njegov glavni cilj olimpijske igre leta 2026, na te želi pripeljati močno slovensko vrsto, ki se bo lahko potegovala tudi za odličja. Sam jih je v 16 let trajajoči biatlonski tekmovalni karieri osvojil lepo število, zlate olimpijske je plenil kot član izjemno močnih nemških štafet (Albertville 92, Lillehammer 94, Nagano 98, Torino 06), v svoji bogati zbirki ima še dve posamični srebrni medalji (Albertville, Lilehammer), pa bron iz Salt Lake Cityja (2002). Ş svetovnih prvenstev pa štiri naslove prvaka na posamičnih tekmah, pa še po tri srebrne in bronaste medalje, da o ekipnih sploh ne govorimo. Tudi na Oberhof, kjer pravkar poteka svetovno biatlonsko prvenstvo, ima lepe spomine, na prvenstvu leta 2004 je tu osvojil zlato na zasledovanju, srebrno na sprintu, pa še eno zlato v štafeti ob Franku Lucku, Svenu Fischerju in Michaelu Greissu.
Nemški trener je slovenski izziv sprejel predvsem zaradi mlade generacije, v katero spada tudi Lovro Planko.
V Oberhofu smo ga ujeli za krajši pogovor, najbolj nas je zanimalo, kako napreduje sveža biatlonka Anamarija Lampič, ki je z odmevnim prestopom pripravila pravo senzacijo.
Kako napredujejo strelske veščine Anamarije Lampič?
Pomembno je, da nadaljuje tekmovanja. Včeraj (na nedeljski zasledovalni tekmi SP, op. p.) je dobro opravila, to zanjo v nobenem pogledu ni bil slab nastop, ampak mora nadaljevati, mora napredovati.
Pred časom je potarnala, da pri streljanju stoje, ki ga je začela uriti šele septembra lani, niti še ni našla pravega položaja, kaj šele, da bi osvojila finese. Se zdaj že zna pravilno postaviti?
Njen položaj pri streljanju stoje, kot je bilo videti, je v redu. Vse deluje. Je pa seveda to zanjo učni proces. Moramo še izpiliti podrobnosti. Truditi se moramo za proženje, pravilno držo prsta, repetiranje in tako naprej. Ampak to je proces, tega ni mogoče osvojiti v dveh mesecih, za to potrebuje čas. Med streljanjem leže in streljanjem stoje je jasna ločnica.
Leže že strelja zelo zanesljivo, včasih tudi že popolno.
Da, z njenim streljanjem leže sem lahko na splošno precej zadovoljen, tudi to je sicer zahteven izziv, s katerim pa se je zelo uspešno spopadla. Z veliko dela, veliko zavzetosti, treninga, ki pa ga še ni konec. Tako mora še nadaljevati.
Strelsko učenje z Anamarijo Lampič se intenzivno nadaljuje že od poletja.
Kakšen učinek ima njen prestop v biatlon na preostale tekmovalke?
Da, zagotovo vnaša nekaj te pozitivne energije. Videli ste lahko tudi že napredek Polone (Klemenčič, osme na petkovem sprintu, op. p.), ki ji je uspel odličen rezultat. To je za mlada dekleta velika motivacija. Tudi za Živo (Klemenčič, op. p.) in Leno (Repinc, op. p.), ko vidita, da je njuna sotekmovalka tako močna, kot je bila Anamarija z dvema petima mestoma na sprintih, je to velika spodbuda. Vidita lahko, da smo močni, da smo dobri, da smo na pravi poti. To je pomembno za vso ekipo.
V Nemčiji vlada veliko rivalstvo med biatlonskima središčema v Ruhpoldingu in Oberhofu. Sam ste član smučarskega kluba v Ruhpoldingu. Kako gledate na to rivalstvo?
Oja, to je v Nemčiji nekaj normalnega, to rivalstvo. Imamo dve veliki prizorišči, vsako hoče biti najboljše, vsako podpira svoje tekmovalce, vsako si želi, da bi v nemško reprezentanco poslalo kar največ svojih ljudi, a to ni več moja težava. (smeh, op. p.)
Pa se počutite doma tudi v Oberhofu?
O, seveda. Tukaj sem se na svetovnem prvenstvu leta 2004 kar izkazal, vedno mi je bilo v veliko veselje tekmovati tu, pred tem imenitnim občinstvom.
Ob prevzemu mesta glavnega trenerja slovenske reprezentance ste poudarili, da vas je prepričala nadarjena mlada generacija naših biatloncev. Kakšne načrte imate z njo?
Naš veliki cilj so seveda olimpijske igre. Vsa svetovna prvenstva v naslednjih letih, vključno s tem v Oberhofu, so pomembni mejniki na tej olimpijski poti. Na olimpijskih igrah, če bo šlo vse po načrtu, pa se bomo morda s štafeto bojevali tudi za medaljo.
So na vašem radarju že tudi kakšni mlajši tekmovalci in tekmovalke?
Seveda, vedno je treba opazovati tudi nižje starostne kategorije in tudi v teh so tekmovalci, ki že dosegajo zelo dobre rezultate. Da, najprej se je treba uvrščati na stopničke v mladinski konkurenci in nekaterim, natančneje enemu, je to že uspelo (Pavel Trojer, osvojil je dve zlati kolajni na nedavnem Festivalu evropske olimpijske mladine, op. p.). Tudi nanj smo pozorni.
"Najboljše, kar se je lahko zgodilo slovenskemu biatlonu"
"Ricco Gross je najboljše, kar se je lahko zgodilo slovenskemu biatlonu," je prepričan Sašo Grajf.
"Ricco Gross je najboljše, kar se je lahko zgodilo slovenskemu biatlonu. Niti ne vem, kdo ga je pripeljal ali kako, ampak to je bilo super. To je vrhunska poteza," nam je pred dobrim mesecem na Pokljuki razlagal nekdanji slovenski biatlonec Aleksander Grajf.
"Po Tomašu Kosu nismo imeli trenerja, ki bi znal iz malo slabših tekačev narediti boljše, da bi znal graditi tekmovalce. Vsi so znali le držati neko konstanto, pa še ta je malo padala. Znali so ožemati. Pri Jakovu Faku se je dobro videlo, kako je šlo le dol, dol, dol. Dobro, malce tudi zaradi let, a vseeno. Mladih pa tudi nihče ni znal zgraditi. Pa so pravi. Če pogledamo mladinske kategorije, so bili med boljšimi, v članski konkurenci pa so jih začeli njihovi vrstniki prehitevati po levi in po desni," je bil še brez dlake na jeziku Grajf.
"Streljanje je tako ali tako velika težava slovenskega biatlona, že od naših časov za to nismo imeli pravih trenerjev. Morda delam komu krivico, ampak v Sloveniji še ni bilo strokovnjaka, ki bi se spoznal prav na biatlonsko streljanje. No, Ricco pa je vseeno tudi v tem izobražen. Nemci so namenjali nekoč, ko sem tekmoval jaz, poudarek strelskemu delu. Pri nas je bilo to vedno malo zanemarjeno, Uroš Velepec je vedno najprej pogledal, kako je kdo tekel. Streljanje se je premalo treniralo."
1