Sreda, 30. 9. 2020, 15.20
4 leta, 1 mesec
INTERVJU: BOJAN KRIŽAJ
Lepo je biti Bojan Križaj
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,81
15
Legenda, ki še vedno čuti poglede na svojem hrbtu. Tržičan, ki živi v Ljubljani. Športni narodni junak, ki se z veseljem prelevi v navijača. Upokojenec, ki se ne bi pritoževal, če bi imel dan več kot 24 ur. Vse to je danes 63-letni nekdanji alpski smučar in nesporna ikona slovenskega športa Bojan Križaj, s katerim smo klepetali ob 75. obletnici begunjskega Elana, s katerim še vedno tesno sodeluje. "Lepo je biti v moji koži," pravi športnik, ki po zaslugi radijskega reporterja Francija Pavšerja v spominu mnogih športnih navdušencev ostaja – "naš Bojan".
Skok v zlate čase: Bojan Križaj in Mateja Svet
Slovenski šport je v zadnjih letih ponudil kopico zvezdnikov in niz evforij. Za zadnjo sta poskrbela Tadej Pogačar in Primož Roglič. Te dni je aktualen Goran Dragić, ki se bo boril za svoj prvi šampionski prstan lige NBA. Zadnjo je očaral Luka Dončić. Kakovostna stalnica so tudi Anže Kopitar, Jan Oblak … A čeprav gre za mednarodno bolj priznane športnike iz globalno odmevnejših športov, pa ni nihče sprožil takšne navijaške "norišnice" kot v 80. letih preteklega stoletja alpski smučarji.Res je, Ilka Štuhec ima več kolajn, globusov in žlahtnejšo bero kolajn na velikih tekmovanjih. Še krepko višje je z velikim globusom in točkovnim svetovnim rekordom dvakratna olimpijska prvakinja Tina Maze. Toda Bojan Križaj je bil vendarle prvi. In bo za vedno tudi ostal. Pionir. Osem zmag v svetovnem pokalu, slalomski globus, srebro na svetovnem prvenstvu, predvsem pa status znanilca, da se lahko Slovenec kosa z najboljšimi. Če vse skupaj dodamo v zgodovinski, geografski in nacionalno-športni kontekst, pridemo do zgodbe o največji smučarski evforiji.
Križaj se je pozneje gibal v številnih poslovnih krogih. Kot poslovnež je deloval v turizmu, zeleni energiji … Bil je tudi direktor alpskih disciplin pri SZS. Danes? "Upokojenec," v smehu odgovarja 63-letni Tržičan, ki sicer nerad nastopa v medijih. Pravi, da je svoje že povedal, predvsem pa ne želi razpredati o svojih poslovnih poteh in zasebnem življenju. Rad pa poudari, da je z življenjem zadovoljen. Tudi s statusom športne legende, ki še zdaleč ni zbledela.
Kar nekaj športnih evforij smo v zadnjih letih doživeli v Sloveniji. Od zlatega EuroBasketa 2017 do nedavnega Toura s Tadejem Pogačarjem in Primožem Rogličem. Vas je zadnja zajela in morda ob tem utrnila kakšno spominsko iskro?
Tour de France? Noro sem ga spremljal. To je dogodek, ki me je v zadnjem mesecu povsem okupiral. Pred televizijskim zaslonom sem spremljal vse etape, se tresel in navijal za naša fanta. Res lepa zgodba. Spominov na svoje smučarske čase in tedanjo evforijo ob tem nisem aktiviral. Kdo ve, morda jih ni več. To je tudi razumljivo. Od mojih tekmovalnih let je vendarle preteklo veliko časa. Lahko pa povem, da znam biti dober navijač slovenskih športnikov. Tako sem se ob Dirki po Franciji tudi obnašal.
A vseeno … Zgodbe o tem, kako so se ob vaših nastopih zaustavljali delovni stroji in prekinjale ure šolskega pouka, so prerasle v športno legendo. Zdi se, da se nobena športna zgodba po osamosvojitvi ni približala tistemu utripu …
To je fenomen. A prav gotovo o tem vedo več drugi kot jaz. Ko se je v Sloveniji govorilo o meni in alpskem smučanju, sem bil daleč stran. Nekje na dva tisoč metrih nadmorske višine. Smučal sem, bil sem v svojem svetu. Lagal bi, če bi rekel, da vse te zgodbe, o katerih govorite, niso prišle do mene. Utrip sem doživljal tudi, ko sem se vračal domov. Spominjam se dni, ko sem prišel v šolske klopi. Sošolci so bili neizmerno ponosni. Tedaj skorajda ni bilo pravih ur pouka. Bilo je noro. Lepi spomini na fenomen, ki ga je danes težko razumeti. Smučanje je bilo tabu tema. Nato se je zgodila uresničitev sanj, val pa se je nato vlekel še desetletja. To nam da vedeti, da je bilo takrat opravljeno veliko delo. Jasno, na roko nam je šel tudi splet okoliščin. Danes bi bilo težko postaviti takšno evforijo.
Vas ljudje še zaustavljajo na ulici?
Še. Tudi po toliko letih. Ljudje me še vedno poznajo. Lep občutek.
Čutite poglede?
Da. Zanimivo. Tudi ko te nihče ne ogovori, na hrbtu čutiš poglede.
Je to moteče?
Včasih, če nastanejo kakšni dovtipi. A naučil sem se na te stvari odzivati zelo sproščeno. Vem tudi, da prav vsi niso na moji strani. Vsekakor pa je več pozitivnih občutkov. Prav neverjetno je, koliko ljudi še vedno simpatizira z menoj in mojo smučarsko generacijo. Lahko rečem, da je vsakdan prijeten. Lepo je biti v moji koži. Ljudje zgodbo, ki se je zgodila, še vedno lepo sprejemajo.
Mateja Svet nam je v intervjuju dejala, da je morala izključiti telefonski kabel, saj bi sicer telefon stalno zvonil. Imate podobno izkušnjo?
Na srečo sem telefonski priključek dobil zelo pozno (smeh, op. p.). Na vrhuncu kariere ga niti nisem imel.
Kaj pa pošta?
Noro! Nabiralnik je bil vsak dan premajhen.
Tri desetletja pozneje ste Ljubljančan …
Otroci so odrasli. Z ženo sva se umaknila. Lepo nama je. Mestni utrip mi je všeč. Tudi promet in parkirna mesta, s katerimi sem imel sprva največ težav, sem sprejel. Sicer pa se veliko športnikov po koncu karier odloča za selitev v večja mesta. Kakovost življenja je v Ljubljani boljša.
Kaj pa stik z naravo?
Brez težav. Stalno ga ohranjam. Jasno, predvsem s športom. Moji osrednji športni hobiji so kolo, golf in seveda alpsko smučanje. Predvsem zdaj, ko sem rešil vse zdravstvene težave. Imam umetna kolka, tako da me zdaj ne moreta več boleti.
Vas nikoli po karieri ni motilo zgodnje vstajanje, zapenjanje smučarskih čevljev in stanje v vrsti za sedežnico?
Ne. Če je lepo vreme, grem na sneg skoraj vsak dan. Upam na dobro sezono. Lanska je bila zelo solidna. Žal me je zaustavila epidemija koronavirusa. Ta mi je prekrižala načrte za pomladansko smuko. Ko se je položaj umiril, sem bil le enkrat na snegu, in sicer poleti na ledeniku Mölltal. Zdaj upam, da se bo nova sezona kmalu začela.
Kolikšno je vaše povprečje smučarskih dni?
Približno 60. Ni slabo za moja leta (smeh, op. p.).
Kaj pa tekmovalno smučanje? Ga spremljate?
Vedno. Dejal bi, da ga spremljam na vsakem koraku. Pogosto sem tudi gost organizatorjev tekem svetovnega pokala.
Življenje upokojenca?
Super. Nič mi ne manjka. Le, podobno kot vsem "penzionistom", mi primanjkuje časa.
"Jasno je, da vsak uporabnik funkcionalni izdelek ocenjuje tudi skozi vrhunski šport. Pomembno je, da smo izbrali disciplino, ki je blizu pozicioniranju znamke, omogoča pa poseganje po najvišjih mestih. S tem dokazujemo najboljšo funkcionalnost produkta. Podobno je v svetu avtomobilizma. Nekateri proizvajalci se držijo formule 1, drugi relija, tretji pa ameriškega obalnega dirkanja in tako naprej. Menim, da je boljša osredotočenost na eno panogo kot delna prisotnost v vseh. Zato smo se strateško odločili za smučarski kros," pojasnjuje Leon Korošec, direktor zimske divizije in podpredsednik skupine Elan.
15