Jerman: Strah je razlog za slovo

Kot 34-letni veteran je v svetovnem pokalu vknjižil že 167 nastopov, med katerimi se je kot edini slovenski smukač kar dvakrat zavihtel na najvišjo stopničko in bil v svojih najboljših sezonah član elitne sedmerice. Vseeno pa se je v soboto razveselil tridesetega mesta in vsega ene točke v Lake Louisu, zanj prve po 622 dneh in predvsem prve po lanskoletni poškodbi kolena v Beaver Creeku. "Res sem bil vesel. Predvsem po treningih, kjer sem bil svetlobna leta za trideseterico. Če zdaj gledam nazaj, si moram priznati, da sem imel med tekmo tudi kar nekaj smole z igro stotink, ki mi ni nikoli naklonjena, in razmerami na progi. A ne bom skrival zadovoljstva. Veseli me predvsem, da sem v ključnem trenutku popravil zavoje. Po treningih sem opravil temeljito videoanalizo in se primerjal s Svindalom. Poleg tega sva se s serviserjem odločila še za popravek okovja na smučeh, kar se je obrestovalo. Vedel sem tudi, da nimam prav nič izgubiti. Točka je velika," se je ob selitvi iz Kanade v ZDA prvega smuka dotaknil Jerman in potrdil, da je koleno zdržalo vse napore. Na preizkušnji je bilo predvsem med nedeljskim superveleslalomom, saj je "Jerry" smučal po vidno načeti progi, preizkušnjo resda končal brez točk, a tudi brez bolečin.

Po klasičnem odprtju sezone v Lake Louisu se je v družbi reprezentančnih sotekmovalcev, med katerimi je bil po pričakovanjih boljši Andrej Šporn, že preselil v Beaver Creek, ki v njegovi glavi odzvanja z drugačnim tonom. Prav na znameniti progi Ptice roparice se je lani končala njegova sezona. Ob srečanju z zaščitno ogrado in poškodbi kolena je sprva pomislil celo na konec kariere. A kmalu po operaciji je vedel, da se bo vrnil. V Kolorado je prišel z manjšim cmokom v grlu, a vendarle s povsem razčiščenimi pojmi. "Padca nisem pozabil. A vem tudi, da nezgoda ni bila posledica moje napake ali krivde, saj se mi je odpela smučka. Zdaj zaupam opremi. Za menoj je dobro pripravljalno obdobje, zato se prvega treninga že zelo veselim. Upam na dobre razmere, ugodno podlago in lepo vreme," pravi prvi znanilec slovenske smukaške revolucije, ki ob vprašanju o morebitnem strahu zgolj zamahne z roko. "Strah je razlog za slovo. Jaz tega razloga nimam, ne čutim ga. Priznam, če bi me bilo strah, se vsega skupaj ne bi več šel. Zelo preprosto, če je smučarja strah, ne uživa, ni sposoben dosegati dobrih rezultatov, vse skupaj se spremeni v mučenje. Jaz sem miren in motiviran," poudarja Tržičan, ki je v Beaver Creeku prvič nastopal že leta 1998, tedaj še v veleslalomu, največji uspeh pa dosegel deset let zatem, ko je bil deseti v svoji paradni disciplini. Kako visoko meri letos? "Brez napovedi. Upam predvsem, da bom konkurenčen v zgornjem, torej ravninskem delu. Tam sem imel vselej veliko težav. Vse od kombinacijskega štarta naprej pa se nizajo prave smukaške prvine. Kaj naj rečem … Poskušal bom smučati tako, kot je treba," odgovarja najstarejši slovenski reprezentant.