Ilka Štuhec
Nedelja, 31. 3. 2019, 12.00
5 let, 7 mesecev
INTERVJU: ILKA ŠtUHEC
Ilka Štuhec: Zakaj spet jaz?!
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,03
3
"Vem, ni zdravo in pametno. A v našem športu se pač mečemo na glavo," pravi 28-letna svetovna smukaška prvakinja Ilka Štuhec, pred katero so mučni tedni rehabilitacije.
Dve zmagi, po eno drugo in tretje mesto v svetovnem pokalu ter naslov svetovne prvakinje v smuku. Tako se glasi letošnja bera Ilke Štuhec, ki se je vrnila po enoletni odsotnosti. Zveni sanjsko, a kaj, ko je treba dopisati, da si je vnovič poškodovala koleno in predčasno končala sezono. Zdaj v prvih fazah rehabilitacije misli že usmerja v novo zimo, v katero se bo podala s prenovljeno spremljevalno ekipo. Vse v želji, da se vrne še močnejša in dopolni zbirko uspehov, v kateri ima dva mala kristalna globusa, dve zlati kolajni s svetovnega prvenstva in devet posamičnih zmag.
Okrog vratu zlata kolajna, v rokah bergla. Sladko-kisla sezona?
Ne, s sezono sem zelo zadovoljna. Vrnila sem se, dvakrat zmagala in postala svetovna prvakinja. Ponosna sem na prehojeno pot. Tudi na to, da sem po začetku sezone, ko sem si nadela pretežak nahrbtnik, znala poiskati drugačno miselnost. Po prvih tekmah sem se nehala obremenjevati. Znova sem smučala in uživala. Sledili so uspehi. Seveda bi to, če bi bi bilo mogoče, govorila brez opornice na kolenu in bergle, ki leži ob meni. A tako pač je v našem športu.
"Če bi mi nekdo ponudil globus in zlato olimpijsko kolajno, nato pa poškodbo, bi ponudbo sprejela," nam je v intervjuju v Garmisch-Partenkirchnu dejala Sofia Goggia. Kakšno je vaše mnenje o tovrstnih "pogodbah"?
Najini zgodbi sta nekoliko drugačni. Vsaka poškodba je drugačna. Že strgana sprednja križna vez ni vsaka povsem enaka. Še večja pa je razlika med njeno in mojo poškodbo. Drugačno je tudi okrevanje. Bi podpisala? Ne morem vam odgovoriti. To so stvari, na katere nimaš vpliva. Imela sem veliko poškodb. Veliko so me naučile. A prav veliko v svojem smučanju ne bi spremenila. Nekako se vsi zavedamo, da se poškodba lahko pripeti vsakemu od nas. Tudi svetovni in olimpijski prvak nima zagotovila, da bo ostal zdrav.
Kaj se je pravzaprav pripetilo vam?
Morda ima človek v sebi nek samoohranitveni nagon. A v našem športu se mi večinoma zdi, da nikoli ne veš, kaj te čaka. Ne veš, kako se odzvati. Jaz, povsem konkretno, sem se v Crans Montani v takšnem položaju znašla na skoku. Takoj mi je postalo jasno, da bo nekaj hudo narobe. Skočila sem pri veliki hitrosti, letela sem daleč in pristala na že bolj ravninskem delu. Nisem se predala, ni me zagrabila panika. Vedela pa sem, da bo boleče. Tekmice so mi pozneje pripovedovale, da so se zaradi mojega padca drugače lotevale skoka. Zame je bilo seveda prepozno.
Prve misli?
Zakaj spet jaz?!
Poznate odgovor?
Zakaj spet jaz? Preprosto, ker sem smučala prehitro. Vem, ni zdravo in pametno. A v našem športu se pač mečemo na glavo.
Še štejete poškodbe?
Štejem predvsem operacije. Bilo jih je šest. Na srečo ostajam pri tem. Poškodbe? Bilo jih je preveč. Dovolj za enega človeka. Recimo, da sem bonus izpolnila tako, da sem se prvič huje poškodovala v neposrednem televizijskem prenosu. Ponavljam pa, da se zavedam tveganosti našega športa. Nikoli ne veš, kaj prinaša naslednja vožnja.
Na slovo tokrat niste pomislili?
Ne. Ni še čas za upokojitev. Vrnila se bom.
Bi razmišljali drugače, če bi bila potrebna operacija?
No, vsekakor bi bila v tem primeru rehabilitacija krepko daljša. Poškodba zadnje križne vezi je namreč zelo zapletena. Če smučar po operaciji strgane sprednje križne vezi za vrnitev potrebuje šest mesecev, bi jih v primeru zadnje vezi kar devet. Rehabilitacija bi se torej globoko zajedla v novo sezono. Vseeno pa lahko na vaše vprašanje odgovorim nikalno. Ne, ne bi se predala. Tudi po tem scenariju bi se borila in se vrnila v svetovni pokal.
Verjetno pa človek z miselnostjo vrhunskega športnika vse rehabilitacijske postopke opravi bolj korektno in konkretno.
Jaz sem športnica. Druge plati ne poznam. Se pa zavedam, da bom svoje telo potrebovala tudi po koncu kariere. Rada bi smučala tudi kot rekreativka. Samo od sebe se ne zgodi nič. Tudi običajen človek, torej ne le vrhunski športnik, mora v proces rehabilitacije vložiti sebe.
Kdaj boste znova stopili na sneg?
Čeprav sem imela že kar nekaj poškodb, je ta vendarle nekoliko drugačna. Specifična. Sem potrpežljiva in se prilagajam stanju. Prvi tedni so bili uspešni. Zdaj pa … Postopoma. Kdaj na sneg? Ne vem. Moda bo več znano po naslednjem zdravniškem pregledu, ki me čaka ob koncu aprila. Osebno bi si seveda želela na smuči stopiti čim prej. Zavedam pa se, da moram biti zares vrhunsko pripravljena. Ali bo to junija ali avgusta, pa na ves proces ne vpliva odločilno.
Ta teden ste prvič po skoraj enem mesecu stopili pred sedmo silo. Javnih nastopov verjetno ne štejete več, a še nikoli vas nismo videli s tako očitnim cmokom v grlu kot takrat, ko ste spregovorili o koncu sodelovanja z Gregorjem Koštomajem in Anjo Šešum.
Še zdaj s težavo govorim o tem. Za nami so zelo intenzivna in čustvena leta. Tudi zaradi tega je bila odločitev o novi poti težka. Ena od najtežjih v mojem življenju. O podrobnostih ne bom govorila. Kaj se je dogajalo, vemo mi. Tega ne želimo izpostavljati ali o tem debatirati.
Odločitev ni bila hipna?
Ne. Zorela je nekaj časa. Dozorela je zdaj, ko sem imela zaradi poškodbe več miru in časa za razmislek. Preprosto, prišla sem do točke, na kateri sem spoznala, da je čas za spremembe. Ni se zgodilo čez noč. Ko pa sem se odločila, je bila odločitev dokončna.
Kdo pa bo sprejel odločitev o novih obrazih?
Na koncu zagotovo jaz. Oseba, ki dela v tej ekipi, mora predvsem ustrezati meni. Zaupati ji moram predvsem jaz. Ne glede na vse drugo. Kako naprej? Nimam načrta. Vem, da vas zanimajo imena. Boste obveščeni. Ko bo pravi čas.
3